Pred časom sem nekje kliknil na link do miksa, ki ga je v večjem delu sestavljala produkcija artista, čigar imena nisem poznal, se mi je pa zaradi slovanskega prizvena zdel zanimiv, češ, da vidimo ali Vzhodna Evropa poleg poceni delovne sile, romunskih ilegalcev in eksotičnih plesalk, izvaža v »razviti svet« tudi glasbene prebliske, vredne tridesetih minut na oddaji Mary Ann Hobbs.
Prvi komad me je za tri minute prilepil na stol. Začetno navdušenje je pozneje malo upadlo, ampak ideja, da je tak zvok sproducirala v rakijo namočena slovanska duša, e, to se mi je pa zdelo vsaj bizarno, če ne kar neverjetno. Zato sem pozneje dokaj ravnodušno sprejel dejstvo, da ne gre za genialnega Bolgara, ki je komade lastnoročno sproduciral na najnovejši Amigi 500, ampak za potomca umetnikov iz Glasgowa, ki sta sina poimenovala po svojih najljubših ruskih baletnikih…

Par mesecev kasneje…
Na vrsti je zaključek Festivala pomladi. Letos bodo na svoj račun prišli predvsem pristaši eksperimentalnejše veje elektronike. Headlinerji so namreč: Mira Calix, Warpova protežiranka in ljubljenka kritikov (njena ambientalna godba, prešpikana z orkestralnimi vložki, bi se sicer bolj prilegla tivolskemu parku); Burnt Friedman & Jaki Liebzeit, ki ju seveda ni treba predstavljati, saj sta s svojim vijačenjem že navduševala ljubljanske ekscentrike … in pa Rudi Zygadlo.
Rudi, t.i. »the next big thing in dubstep«, je produkt malega morja vplivov. Starša sta ga očitno zaznamovala z imenom, saj je študiral slovansko književnost in glasbo ter med svoje glasbene vzornike rad pridene Šoštakoviča, Stravinskega in podobne kalibre. Poleg tega je – pohvalno – več let religiozno častil genija, ki je Frank Zappa. Nato pa so tu še vse ostale sestavine, ki pritičejo mlademu, načitanemu glasbeniku: alter indie pop/rock (Deerhoof, Animal Collective), folk (Joanna Newsom, Bonnie Prince Billy), jazz fusion iz 70-ih in pa veterani otoške elektronike, zbrani okoli založb Warp in Planet Mu. Zakaj to naštevanje? Ker natanko to in še veliko več slišite na njegovem prvencu Great Western Laymen (Planet Mu). Po Hudsonu Mohawku in Rustieju je še en ekscentrični Glasgovčan ustvaril povsem samosvoj zvok - nekje med dubstepom, elektrom in popom -, katerega gradniki so prej omenjeni ustvarjalci in glasbeni slogi. Ekscentrični in šizofreni aranžmaji a la Zappa, indie melodika in vokali (za katere pravi, da so zgolj dodaten instrument in ne kakšen poskus preseganja Shakespearja), vmesne jazz improvizacije in tako naprej. Marsikateri dubstep purist bo verjetno vihal surlo, kdor pa v poplavi različnih podžanrov še ni našel svojega, naj v četrtek obišče Kino Šiška in čekne Rudija v akciji.