Baje, da nič ne pišemo… Da že dolgo ni nič novega na teh straneh. Priznam, sam že dolgo časa nisem spisal konkretnega sestavka, sploh pa ne o (meni) ljubem operacijskem sistemu, Ubuntu Linux. Nekaj vas sicer čoha Tigre in Leoparde (Mac OS X), za ostale pa upam, da niste podlegli Visti. V zadnjem letu dokaj intenzivne uporabe sem uspešno rešil par zagat in svetoval frendom, ki so se odločili za test drive. Kot sem že omenil, vam večina stvari dela iz prve, ampak hudič se skriva v podrobnostih. In po žveplu zasmrdi šele po dnevih, tednih ali mesecih intenzivne uporabe.

Če se na Ubuntu požvižgate, vas bo tale članek na smrt dolgočasil, zato se raje prepustite užitkom novega biserčka na svetovnem spletu … Matt Stone in Trey Parker sta nedavno lansirala South Park Studios, kjer si lahko - po legalni poti in v primerni kvaliteti -, pogledate vse epizode te odlične serije. ComedyCentral je očitno naredil korak naprej. Le kdaj se bodo zganili ostali velikani, kot sta npr. HBO in ShowTime?

Hudič #1
Kadar v Ubuntu poslušam glasbo, mi zvok v Flash videu ne deluje. Še bolj moteča je obratna situacija. Če mi zvok v Flash videu deluje in zaženem program za glasbo ali video, ta javlja napako, dokler ne zaprem vseh oken brskalnika.

Ta težava je že dolgo znana. Zvok v Linuxu načeloma deluje po principu “kdor prej pride, prej melje”. In Linuxov mlinar včasih zadrema ter zaseda mlin, čeprav ga sploh ne potrebuje več, kar seveda razjezi lačno ljudstvo. Zato so pametne glave razvile rešitev, ki lahko sprejema pridelek (zvok) iz večih virov hkrati, čeprav uporablja samo en mlinski kamen (zvočno kartico). Rezultat je polbela moka oz. miks vseh zvočnih inputov v en sam output. Osnovna rešitev se imenuje ESD (Enlightened Sound Daemon), njegov naslednik pa PulseAudio. Dotaknil se bom prvega, saj bo drugi (baje) že vgrajen v naslednjo različico operacijskega sistema.

S pomočjo Synaptic Package Manager-ja si namestite pakete za ESD (Search -> Look in: Name -> esd). Nato v Preferences -> Sound izberite ESD - Enlightened Sound Daemon, na zavihku Sound pa obkljukajte Enable software sound mixing (ESD). Podobno storite tudi v vašem glasbenem predvajalniku (npr. Amarok). Če v vašem omiljenem programu te opcije ni, ste načeloma screwed. Včasih sicer obstaja možnost, da ESD/PulseAudio podpora ni vključena v osnoven build programa, obstaja pa vseeno. Tak primer je priljubljeni VLC media player, ki ga je (bojda) potrebno prevesti z uporabo parametra --enable-esd. Sam se tega sicer še nisem lotil, zato ne vem, če res deluje. Težava, s katero se trenutno ubadam, je sočasna uporaba sound serverja in prostorskega (5.1) zvoka.

Hudič #2
Do sistema lahko (trenutno) dostopam zgolj prek SSH-ja, brez namizja. Ali obstaja ukaz, ki izpiše celotno porabo prostora znotraj poljubnega direktorija, vštevši vse poddirektorije?

$ sudo du -ch /POT_DO_DIREKTORIJA | grep total

Razlaga:
* sudo: super-user način, da lahko preberemo celotno poddrevo (Justin Case)
* du: osnovni ukaz (Disk Usage)
* -ch: parametra, ki ukaz “du” prisilita, da izpiše vrstico “total XX” v človeku prijazni obliki
* |: pajpa, ki rezultat prvega ukaza (du) preusmeri v naslednjega (grep)
* grep total: izpiše vrstico, ki vsebuje niz “total”

Hudič #3
Imam starejšo NVIDIA grafično kartico, kljub temu pa bi rad uporabljal Compiz Fusion za eye candy na mojem namizju. A ta hudič mi vedno odreže zgornji rob odprih oken, kjer so gumbi za minimize, maximize, itd. Skrajno moteče!

Problem je vezan na Window Manager (Metacity), ki skrbi za izris okenskih okvirjev. NVIDIA grafične kartice uživajo v Linuxu precej boljšo podporo, kot npr. ATI-jeve, kljub temu pa je včasih potrebno “poprijeti za lopato”. Odprite datoteko /etc/X11/xorg.conf in v sekcijo “Screen” dodajte:
Option "AddARGBVisuals" "true"
Option "AddARGBGLXVisuals" "true"
Nato s kombinacijo tipk CTRL+ALT+Backspace reštartajte desktop.

Zdaj pa je napočil čas za krajši odmor… :) Takole (lahko) Compiz Fusion izgleda v akciji:

Hudič #4
Kupil sem zunanji (USB) disk, ki ga nameravam uporabljati za shranjevanje varnostnih kopij podatkov. A iz diska lahko samo berem, pri pisanju na disk pa mi sistem vsakič javi napako.

Tukaj je spet potrebna malce obsežnejša razlaga. Pomemben faktor je tip datotečnega sistema, ki ga zunanji disk uporablja. Če se s tem niste posebej ukvarjali, je to verjetno (tovarniško nastavljen) Fat32. Ta datotečni sistem ima resne pomankljivosti, a prepoznajo ga tako Windowsi, kot Linux. Slednji pri branju nima posebnih zadržkov, te se pojavijo šele pri pisanju. V izogib tej težavi je potrebno sistem prisiliti, da disk priklopi (mount) na prav poseben način. Če ste se odločili za dolgoročno uporabo Linuxa, vam svetujem sledeče: namestite si urejevalnik particij (npr. gparted) in disk razdelite na 2 dela. Prvi del bo služil bolj resnim (Linux) potrebam, drugi del pa bo dostopen tudi na ostalih računalih.

Na prvi del (prvo particijo) namestite datotečni sistem Ext3, ki (meddrugim) ohrani pravice nad posamezno datoteko ali mapo. Te so v določenih primerih pomembne, npr. pri varnostnih kopijah “home direktorijev” posameznih uporabnikov, pri kopijah sistemskih (konfiguracijskih) datotek, ipd. Če te datoteke prenesete na Fat32 sistem, se bo veliko metapodatkov izgubilo. Drugi del diska (Fat32 particijo) pa uporabite za shranjevanje filmov, slik, glasbe in ostale (zabavne) navlake. Ko tako organiziran disk priklopite na frendovo Windows (ali Mac) mašino, lahko brez težav prenašate datoteke sem ter tja, a seveda le iz druge (Fat32) particije. Zato si prostor smiselno razporedite.

Nadvse priročno je, da sta particiji ob vsakem zagonu čarunalnika dosegljivi na istih lokacijah. Zato najprej ustvarite mapi /mnt/Ext3 (za prvo particijo) in /mnt/Fat32 (za drugo particijo). Nato v /etc/fstab dodajte vrstici:
/dev/sdb1 /mnt/Ext3 ext3 defaults 0 0
/dev/sdb2 /mnt/Fat32 vfat rw,uid=1000,umask=0,fmask=0000,dmask=0000,shortname=mixed 0 0

Ob vsakem zagonu računala se bosta oba dela diska avtomatično “pripela” na zgoraj določeni lokaciji. Ročno ju seveda lahko priklopite/izklopite z ukazoma:
$ sudo mount /mnt/Ext3 oz. $ sudo umount /mnt/Ext3 in
$ sudo mount /mnt/Fat32 oz. $ sudo umount /mnt/Fat32

Ostane vam le še dejansko shranjevanje podatkov. Če boste datoteke zgolj premaknili na zunanji disk, ste naredili bore malo. Podatke je potrebno shranjevati vsaj na dveh mestih (npr. na notranjem in na zunanjem disku). Ker je (periodično) ročno kopiranje zamudno, nezanesljivo in nadležno, ta del raje prepustimo stroju, o čemer sem že pisal.

Hudič #5
Z VNC-jem pogosto dostopam do namizja ostalih računalnikov, kjer prav tako teče Ubuntu. A iz neznanega razloga copy/paste med oddaljenim in lokalnim računalnikom ne deluje. RDC (Remote Desktop Connection) na Windows-ih pa to omogoča…

In to omogoča tudi VNC. Osnovna rešitev je, da na oddaljenem računalniku zaženete ukaz vncconfig, obkljukate vse 3 opcije, okno pa pustite odprto … kar je seveda blazno sitno. Zato si življenje poenostavite takole: na oddaljenem računalniku odprite System -> Preferences -> Sessions, kliknite New, vpišite poljubno ime, v polje “command” pa vncconfig -nowin. Ob naslednjem zagonu (oddaljenega) namizja se bo ukaz izvršil samodejno in brez motečega okna, vi pa boste lahko copy/paste-ali, kot ste dolgi in široki.

Hudič #6
Ubuntu mi je všeč in končno vse špila, kot je treba. Ampak, če mi crkne sistemski disk, imam velik problem. Vse te inštalacije, nastavitve in prilagoditve so me stale ogromno časa in energije. Za polovico stvari itak ne vem več, kako sem jih rešil. Če se mi zadeva sesuje, grem nazaj na Windowse!

Nikar! Obstaja namreč preprosta rešitev … recimo, da imate USB disk (Hudič #4) priklopljen na /mnt/Ext3. V crontab (periodično izvajanje) z ukazom
$ crontab -e
dodajte tole vrstico:
dd bs=15M if=/dev/sda conv=sync,noerror | gzip -9 > /mnt/Ext3/ubuntu.img.gz

Prvi del ukaza ustvari zrcalno kopijo (disk image) celotnega prvega diska, kjer verjetno počiva tudi vaš sistem (lahko seveda uporabite tudi /dev/sda1 in prezrcalite samo prvo particijo tega diska). Drugi del ukaza (za pajpo |) pa poskrbi za kompresijo in prenos datoteke na zunanji disk. Frekvenco izvajanja tega ukaza si v crontab določite sami. V primeru, da vam sistemski disk res crkne, kupite novega in ga priklopite. Računalo zaženite z Ubuntu CD-jem in počakajte, da se naloži (začasni) operacijski sistem. Namesto, da začnete z inštalacijo, odprite terminalsko okno in natipkajte:

sudo gzip -dc /POT_DO_ZUNANJEGA_DISKA/ubuntu.img.gz | sudo dd of=/dev/sda

Po reštartu se bo računalo prebudilo z IDENTIČNIM sistemom, kot ste ga imeli prej. Namizje, gonilniki, nastavitve, e-maili, zaznamki, programi, datoteke … vse bo tako, kot je bilo. Ure in ure “piljenja” sistema, ki bi obvezno sledile osnovni inštalaciji, pa lahko izkoristite za kaj bolj prijetnega. Recimo za sex. Ah, pomlad… :)