Simon Green (kakor je v resnici ime opičnjaku) se je prvič resno predstavil javnosti z albumom Animal Magic, izdanim pri brightonski založbi Tru Thoughts. Strupeni jeziki bodo trdili, da je bil za uspeh albuma, bolj kot sama kvaliteta glasbe, zaslužen takratni trend, ko so se slinile čeljusti nad vsem čemur se je dalo prilepiti oznako chill. Eh, what are you gonna do… No, chill out je že zdavnaj požrl samega sebe z neštetimi kompilacijami in medijskim pompom in je danes zanimiv le še za najbolj hardcore pivce koktejlčkov na hotelskih terasah in kao-trendi barčkih, medtem ko je bila Bonobova prva plošča le del njegove glasbene evolucije. Kakorkoli, Animal Magic je bil prodajni uspeh, takrat mali Tru Thoughts tega ni zmogel pohendlat, zaradi česar je distribucijo prevzela legendarna londonska založba Ninja Tune, za katero Bonobo še danes pridno vijači knofe in klika po laptopu.

Da pa ni samo odličen producent, temveč tudi nadarjen glasbenik, je pokazal na naslednjih izdajah za omenjeno založbo. Po izidu drugega albuma Dial M for Monkey, kjer je ponovno vse inštrumente odigral, posemplal in sekvenciral sam, je okoli sebe in svoje bas kitare zbral skupino nadarjenih glasbenikov ter se podal na klubske in festivalske odre po Otoku…, aja, vmes so v domačem studiu z majhnim občinstvom (kolegi…) posneli še kul Live EP, na katerem so se poigrali s štirimi Bonobovimi zimzelenimi melodijami. V živo se organska in mnogoplastna produkcija Simona Greena, ki od nekdaj zavrača tradicionalno uporabo samplerjev, odpira novim možnostim.

Treba pa je povedati še par besed o solo nastopu Bonoba, konec koncev ga bomo v taki vlogi videli šestega aprila v Ljubljani. Kdor misli, da bo to parti, kjer bo en zateženc klikal po laptopu, mal obračal gumbe na mešalki in zraven pazu da se ne bo porezal s faderjem, to agonijo pa bo spremljalo deset prklanih ljudi, ki bodo brezvoljno pohal travo nekje ob robu, se moti in je navaden ignorant.
Simon se hvala bogu ni dal ujeti v tisto ‘laid back/chill’ kategorijo in vrti predvsem dancefloor oriented musko. Kar pomeni eno hudo dozo broad beatov – hip hop, broken, đezi, fanki, letin, soulish – če boste pridni, bo morda navrgel celo kakšen d’n'b-jčič.
Naj dodam še, da sem ga ne tako dolgo nazaj slišal vrteti gor v Gradcu in da je raztrgal. Celo Avstrijci, ki ga pregovorno ne gruvajo, so se razživel.
Bugger the lounge, let’s dance, pravjo o njegovih nastopih; fuck yeah pravim jst.

Po taki kilometrini se ni za čudit, če s(m)o ljudje od njegove nove plate, ki je bila napovedana za konec leta 2006, pričakovali nič manj kot pure gold.
Tretji dolgometražni plošči je naslov Days to come. Ne da se mi naštevati pridevnikov, verjemte mi, da je vredna posluha. Če pa ne verjamete meni, verjemte Gilesu Petersonu, ki jo je razglasil za plato leta. Če je ta plošča napoved kaj lahko pričakujemo od dear old Simona v prihodnosti, potem ste lahko mirni – leto 20xx, ko izide Bonobova nova plata, bo premoglo vsaj en vrhunec.

In evo za pokušino:

Days to come
Bonobo - Nightlife feat. Bajka
Bonobo - The Fever

Dial M for Monkey
Bonobo - Pick Up
Bonobo - Flutter

Live Sessions EP
Bonobo - The Plug
Bonobo - Dismantling Frank

Animal Magic
Bonobo - Kota