Tako kot lani smo se tudi letos odpravili na Kredarico. Štartali smo v petek ob 22h, hodili smo hitreje, spali nič, fura je bila pa enako odlična / naporna kot lani.

Zaradi lepe vremenske napovedi sva se včeraj z bratom rajši kot za gužvo na smučišču odločila, da bi šla bordat turno. Namen je bil iti na Veliki vrh, najvišji vrh grebena Košute, ampak sva kasneje plan spremenila. Namreč, rečeno nama je bilo, da se lahko z avtom pripeljeva precej visoko, skoraj do planine Kofce, ampak se je potem izkazalo, da bi rabila verige, ki jih pa Brt ni imel. Tako da sva najprej rila dobro uro po makadamu in na Kofce prišla precej pozno. Po tehtnem premisleku sva se odločila, da se nama na Veliki vrh nekako ne da, tako da sva zagrizla v Kladivo, sosednji, malo manjši vrh, pa še kul ime ima. Furka je bila sicer lepa, samo prekratka, tako da bomo naslednji vikend, če bo vreme ugodno, poskusili osvojiti še Veliki vrh (s pomočje verig, seveda).

V nedeljo sva se vrnila iz Francije. Zgodilo se je, kar se zgodi vsakih par let (pet v mojem primeru, če sem natančen). Namreč, ko smo prišli v Les2Alpes, je divje padal sneg, naslednji dan pa “šajba”, nič vetra in par deset centi novega snega. Sledili so dnevi, ko je ponoči zapadel nov sneg, naslednji dan pa sonce in nekaj (včasih tudi precej) vetra. In powder. Povsod. Bolnica. Do petega dneva, ko sem se v Snow parku razsul (na ravnini! …grrrr…), ampak sem danes zvedel, da so k sreči rebra cela.

Vredno svojega denarja in dolge, dolge vožnje (17 ur tja, 14 nazaj). Najboljša smuka (borda?) v lajfu. Upam da bo drugo leto enako ali vsaj podobno.