Naj najprej povem, da sem eden tistih, ki čas v avtomobilu smatra kot izgubljen. Razen muzike, ki ni ravno sestavni del šofiranja, mi tovrsten transport ne nudi omembe vredne stimulacije. Pogosto mi je celo dolgčas.

Zato večkrat telefoniram, seveda v mejah normale in upoštevajoč vozne razmere. Nujne klice sprejmem s posebno previdnostjo in jih zaključim karseda hitro. “Te pokličem nazaj, ok…?” je tipičen stavek, če zaslutim, da bi sogovornik rad samo malo pokramljal. Ako sem prisiljen v to, da kličem jaz, pogovor najraje opravim med vožnjo po obvoznici, pri zmernih 110 km/h na desnem pasu. Seveda sem, kot se spodobi, maksimalno pozoren na promet. Naprej, nazaj, leva, desna… vse pod kontrolo. Kazen, kaj šele nesreča, me v moji 8-letni vozniški karieri (zaradi telefona, khm…) ni doletela niti enkrat samkrat. Ker sem telefoniranja med vožnjo navajen in takrat še posebej pozoren na promet.

Par dni nazaj pa sem svojo zmahano Nokio zamenjal s fotoaparatom, ki glumi, da je telefon. Taki napravi seveda pritičejo tudi slušalke za prostoročno telefoniranje… Iznajdba, ki bo preprečila nesrečo, kazen in mi KONČNO omogočila produktiven transport. Navdušen!

In sem spet v avtu… mal groovam na Solid Steel, dolgčas… in potem klic! Aha… da vidmo… Potegnem vso kramo iz žepov, slušalke tlačim v rit fotoaparata (ki glumi), hkrati iščem tisto pravo, s krajšo žico in prestavljam iz druge v tretjo. Pogledam na cesto… BAM! Dobrim gumam in dvema centimetroma se imam zahvalit, da se nisem zabil v Golfa pred mano! Varna vožnja my ass…

KruH mi je sicer danes na kosilu pokroviteljsko razložil, da za te stvari poskrbiš prej - inštaliraš vse potrebno in potem vžgeš avto. Ne kupim! It makes as much sense as putting a condom on in the morning, just in case you’re gonna get laid through the day!