Prejšnji vikend me je po sedmih letih spet poneslo v London na kratek oddih. “Izlet” sem izkoristil za obisk bratranca, ki se že peto leto guli z doktoratom na univerzi LSE, in seveda konzumacijo kakega spodobnega glasbenega eventa. Letos časa za obsežnejše priprave clubbing sporeda ni bilo, celotno večerno dogajanje je bilo izpeljano bolj ad-hoc, a kljub temu lahko rečem, da je bila bera uspešna.

Uvodni večer (petek) smo preživeli v klubu Cargo, ki je glede na program gotovo eden izmed must-see oz. sureshot klubov v Londonu. Na sporedu je bil redni večer, imenovan The Document, ki ga vodi Andy Smith. Za vse, ki Mr. Smitha ne poznate, gre za aktivnega DJja ter vnetega zbiratelja vsega starega in novega, kar se tiče funka, hip-hopa, soula, itd. Andy je znan tudi po sodelovanju s skupino Portishead (kot support DJ in mojster za sample) ter soustvarjanju v produkcijskem duetu Dynamo Productions. No, anyway, večer nam je postregel z zanimivo 70’s retro funk skupino The Killer Meters ter pisano zasedbo DJjev, v kateri je izstopal predvsem DJ Derek, v brezrokavni reklc in kravato napravljen 66-letni fotr iz Bristola, ki je špilal v glavnem reggae+dancehall, nam vmes stregel s šalami v jamajškem dialektu, posebej pa je bilo zabavno poslušati njegovo MCjanje (ali sem vam že omenil, da je star 66 let?). Skratka, veselo in pijano.

Naprej, v soboto sem si veliko obetal od Bounce večera v Bar Rumbi z rezidentskim dvojcem Deekline & Wizard, a se je vse skupaj (vsaj v štartu z uvodnimi DJji) odvijalo v precej cheesy-housee-garage maniri z zelo osladno in “posh” klientelo, tako da smo iz kluba dobesedno zbežali in se podali v iskanje ustrezne alternative. Večer nam je rešil dobri stari Russ Jones (letos ste ga lahko ujeli na SubSubovem Pustnem karnevalu) v klubu Guanabara, kjer nas je zabaval z zelo raznoliko dance muziko (afro-beat, dnb, favela funk, ipd.).

In potem nedelja, ko smo se v zgodnjih popoldanskih urah ustavili v placu, ki se imenuje The Lock Tavern v londonskem Camdenu. Tam se je odvijal event, posvečen izidu četrte plate danes že skoraj legendarnega Davida Holmesa in imeli smo pravzaprav kar veliko srečo s tem dogodkom, saj nam je sam Holmes v prijetno intimnem pubovskem ambientu rolal praktično celo popoldne do večera. In to kakšna muzika…

Toliko o mojem kratkem postanku v Londonu. Prilagam eno dost lousy fotko prej omenjenega Dereka (fotkat se mi tokrat res ni dalo), zgolj za bežen vtis. :)