Po intenzivnem študijskem dopustu se počasi vračam v realno stanje. Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov pač ni mačji kašelj, zato si 1000 strani v 4 dneh štejem za osebno zmago. Oborožen z znanjem se danes odločim za ena-na-ena s profesorjem, ki je eden izmed avtorjev omenjene “biblije slovenskih informatikov”. Pridem ob 10h… Vrsta. Hodim gor in dol, ponavljam snov. Čakam. Ura 11. Vmes kalvarija v profesorjevem kabinetu - posameznega študenta muči od 20 do 30 minut. Čakam. Ura odbije 12, na vrsti sem. Showdown at noon, kako primerno.

Pogleda oceno mojega pisnega izpita. 10. Začne iskati še oceno iz vaj… Išče, išče med kupom papirjev… Ne najde. Telefonira asistentu in hitro, skorajda nevljudno, zaključi pogovor. Brez besed mi vzame indeks, vpiše oceno in mirno presliši vse moje (duhovite!) komentarje, ki so sledili spoznanju, da sva bitko zaključila tako ekspres. Zadovoljen.

Prikažem se v službi in se trudim biti normalen, kar mi delno uspeva. Pobrskam, kaj se je med mojo hibernacijo dogajalo po svetu in ugotovim, da nisem edini, ki ga je “odpeljalo”. V Radencih je zgorel gasilski dom (!), v srbskem rudniku pa so odkrili ‘kryptonite’ (!!!).

I’ll fit in just perfectly.