200+ kamer, 20 terabajtov videa, 336 ur obdelave…

by Grey London

Celo volilno kampanjo sem bil sumljivo tiho. Ne, nisem se polenil. Bloganje imam še vedno rad, politika me drajva kot še nikoli, a časa ni…

Lahko mi verjamete na besedo, da ko človek enkrat postavlja na noge lastno družbo z omejeno odgovornostjo in skrbi za bodoči “cash flow”, prevzema birokratske posle novega kulturno-umetniškega društva, operativno vodi program uspešnega start-up kluba - kjer vsaj dvakrat mesečno tudi DJ-a -, poleg tega pa je redno zaposlen na vodstveni poziciji v mednarodnem podjetju, hkrati piše še diplomo in se “just for fun” ukvarja še s sistemsko administracijo takih in drugačnih strežnikov, vse to pa počne ob izdatni podpori Prve dame, kateri takisto pritiče krepka časovna rezina … mu časa za pisanje o politiki preprosto ne ostane.

Ker se danes ob polnoči začne popolni volilni molk, bi si do konca življenja očital, če ne bi črhnil niti besedice. Zato bom tule objavil dva spisa, ki seveda nista plod moje domišlije, ampak sama po sebi povesta več, kot bi v dani situaciji utegnil sam.

Nadaljuj z branjem: Oznanilo ali Nekaj je treba storiti…

Zelo zanimiv dokumentarni film o ameriškem fiasku v Iraku, o tem, kaj je pravzaprav privedlo do tako kaotičnih razmer, ki danes vladajo v tej državi, ter, kako je ameriški administraciji dol viselo za nastalo situacijo in blagor iraškega prebivalstva - motivi so bili seveda drugje. Film sem si ogledal že kar nekaj časa nazaj, pa sem se vseeno odločil, da ga omenim, saj je zadeva sedaj v celoti na voljo na Google Video. Res vredno ogleda…

Del filma, v katerem se avtorji osredotočijo na divjanje folka po bagdadskih ulicah in ropanje muzejev (se še spomnite Mezopotamije, “zibelke civilizacije”) ter ostalih pomembnih nacionalnih ustanov, do česar je prišlo kmalu po zavzetju Iraka, najbolj nazorno prikaže dejanske ameriške namene. Tista slavna Rumsfeldova izjava na eni izmed novinarskih konferenc o vazah, je pa seveda pika na i…

Nisem ravno med najhitrejšimi, a ga bom vseeno objavil. Da ga slučajno ne spregledate…

Kratko in jedrnato. Petka avtorju.

Malce je potrajalo, vendar mi je končno ratalo odpreti program za pedenat fotke in jih pofarbati. Hja, en mesec sem bil v Argentini, eno poletje sem že dal letos čez. Izkupiček pa je priližno takle: poletje, 30 stopinj +, okoli 5000 prepotovanih kilometrov severne Argentine, henganje v mestih ala Buenos Aires, Puerto Iguazu, Formosa, Salta, Cachi, Cafayate, Mendoza, prenažiranje se z lokalnimi kravami, desetlitri Coca-Cole, raftanje, kolesarjenje, čekiranje znamenitosti, muzeji, rent a car, par dih zastajajočih momentov z naraslimi rekami, počivanje, henganje, lenarjenje,… Treba je bilo obiskati familijo, čeknt vse novorojene otroke, pri vsakemu narediti najmanj en piknik, petke potalat vsem bratrancom itd. Bilo je super, rahlo komorno in by the book (Lonely Planet) ampak vseeno kul. Da lahko februarja pobegneš na plus 30 za cel mesec, je top in ideja je, da postane to vsakoletna stalnica. Argentina je definitivno a must go, Buenos Aires prepričljivo vodi na lestvici Top 3 mest do sedaj videnega sveta. Naslednjič grem pogledat še južni del. In s kakšno bolj preverjeno družbo oz. punklcom. Suma sumarum, lepo… k svina lepo. Eto:

Nadaljuj z branjem: Argentina 008…

Jon Stewart je smešen, ko popoka force na novice iz sveta, Vest.si so še kar smešni, ko furajo (no)-budget internet news ‘televizijo’, The Onion so šli pa korak dalje in si novice preprosto izmislijo. In to proper… Smešno… Hudo smešno…

Več njih na njihovem youtube profajlu…

via Boing Boing

Končno sem si ga ogledal. Še en film za vse aktiviste po srcu in ljubitelje polemiziranj o globalnih zarotah. Pri Zeitgeistu gre za neprofitno delo novinarja Petra Josepha, čigar namen je bojda osvetliti navadnega človeka o krivicah, manipulativnih nategih in hudobijah, ki jih prikrito uprizarjajo določene svetovne organizacije in združbe. Film je razdeljen na tri dele. V prvem delu se dotakne krščanstva, v drugem se posveti že tako opevanemu 9/11 sindromu, v tretjem (morda še najbolj zanimivem, a hkrati tudi že nekoliko skrajnem) delu pa obravnava ameriško zvezno banko in njeno dejansko vlogo pri oblikovanju novega svetovnega reda.

Zeitgeist je gotovo eden redkih “filmskih hitov”, ki ima na svoji uradni spletni strani objavljen BitTorrent link do download kopije, sicer si ga pa lahko v celoti ogledate tudi na Google Video. 15. marca se obeta tudi tako imenovani Z-DAY, ko se bo film javno predvajal širom sveta.

EDIT: Zeitgeist (s slovenskimi podnapisi) si lahko 15. marca ob 20h BREZPLAČNO ogledate v ljubljanskem klubu SubSub. Prijave sprejemajo na zeitgeist@subsub.si.

Touch down. V Argentini sonce, poletje, toplo, hudo… We shall enjoy our stay…

Veze na daljavo niso enostavna stvar. Še posebej, ko se poslovita. Na letališču. Ki je, preverjeno, povsem neprimerno mesto za kakršnekoli izlive. Tudi čustvene.

A cela situacija ima seveda tudi svoje dobre strani. Ena od teh je kulturni preskok, ki utegne biti - ako ste količkaj radovedno in znanja željno bitje -, pravi balzam za vašo občo razgledanost. Imate namreč odlično priložnost in motivacijo za učenje novega jezika. Glede na to, da je Prva dama iz Kanade in mi angleščina ni ravno tuja, sem izbral očitno alternativo - francoščino. Jezik ljubezni, pravijo. Hja, s tem se ne strinjam … Po mojem mnenju ima slovenščina, v svoji osnovi, veliko večji romantični potencial. Pozna namreč dvojino. Midva.

Pa bom kar prešel na bistvo, da ne bom preveč osladen. Moj omiljeni pristop do učenja novega jezika je, vsaj v začetni fazi, nekoliko drugačen. Malce nenavaden. A cilja na tisto, kar zares cenim pri človeku: smisel za humor. In verjamem, da ima - v primerjavi s klasičnim načinom -, bistveno prednost pri navezovanju plodnih globalnih stikov. Če je odziv primeren, imava s sogovornikom dobre možnosti, da se “ujameva” na dolgi rok. Pa četudi sva bolj ali manj tiho. Vse je namreč odvisno od reakcije, ki jo sproži spodnja kombinacija. Ta sestoji iz enega od nanizanih stavkov in t.i. punchline-a, ki mora nemudoma(!) slediti odgovoru. Osnovno pravilo dobrega humorja je timing, zato stavek izberem glede na situacijo, ki (v idealnem primeru) nima neposredne zveze s trenutnim dogajanjem, hkrati pa se sogovorniku ne zdi popolnoma neverjetna.

STAVEK 1:
Vaša velika glava mi zastira pogled.
Votre énorme tete bloque ma vue.

STAVEK 2:
Svojo koalo vam lahko prodam za 1000 dolarjev.
Je peux vous vendre mon ours de koala pour un mil dollars.

STAVEK 3:
Vaš pes izgleda zelo bolan.
Votre chien semble tres malade.

… ko sogovornik odgovori, sledi …

PUNCHLINE:
Ne govorim francosko. Vse, kar znam, je ta stavek in stavek, ki sem ga povedal prej.
Je ne parle pas de français. Je sais seulement la phrase que j’ai dite auparavant et celui-ci.

Če sledi smeh, sva praktično že frenda. :)