… Siol. Moj bi bil boljši :)

Dobil še zadnjega manjkajočega…

Lamebook.com najbolj spominja na miks legendarnega bash.org in icanhascheezburger.com. Vsebino črpa s Fejsbuka, tako da povzema resnična klepetanja med uporabniki, ki se znotraj sistema smatrajo za “prijatelje”. Zgodbe se seveda pišejo kar same, sajt pa poleg neposredne zabave nosi tudi sporočilo, da je nekatere stvari pametneje reševati “off-line”.

Sledi izbor petih res hudih, po mojem okusu…

Produkcija NuLab d.o.o., design: Miran Klenovšek (Gigodesign)

S KruHom se zadnje par mesecev ukvarjava tudi z razvojem on-line trgovine za DJ Deekline-a, ki ga na teh straneh verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Začetni nabor komadov v štacuni bo vključeval glasbo, ki je že oz. bo izšla pri založbah, ki jih večina spodobnih breakbeat DJev blazno ceni: Rat Records, Sludge, Booty Breaks in Hot Cakes so stare znanke dancefloorov, z rilisom trgovine pa se bosta predstavili še 2 novi: Rat Classics in Jungle Cakes.

Toliko zaenkrat … beta testerji se lahko prijavite tule, začnemo čez nekaj tednov. In ne, ni prvoaprilska šala! :)

Usluga je vrnila uslugo… :)

Design: TejaIdeja, postavitev: NuLab

Kovačevo kobilo smo danes podkovali… :)

CGP: TejaIdeja.com, vse ostalo: NuLab

Dober članek na TechCrunch, ki govori o tegobah, ki pestijo sodobno oglaševanje. Malo razvlečeno, a vseeno vredno branja.

Evo excerpt… :)

* Consumers do not trust advertising. Dan Ariely has demonstrated that messages attributed to a commercial source have much lower credibility and much lower impact on the perception of product quality than the same message attributed to a rating service. Forrester Research has completed studies that show that advertising and company sponsored blogs are the least-trusted source of information on products and services, while recommendations from friends and online reviews from customers are the highest.

* And mostly consumers do not need advertising. My own research suggests that consumers behave as if they get much of their information about product offerings from the internet, through independent professional rating sites like dpreview.com or community content rating services like Ratebeer.com or TripAdvisor.

Pri koncu je eden prvih malo večjih NuLab projektov, v celoti postavljen na Wordpress-u in odličnem ogrodju Carrington. Zadeva podpira atomarnost vsebine na vsakem nivoju sajta in hrakti omogoča fenomenalen proces dela. Kruh se ukvarja z designom in skinom, jaz z informacijsko arhitekturo, programiranjem in plugini, delo pa poteka popolnoma vzporedno. Komunicirava samo po Skype-u. Več o Carringtonu kmalu, saj bo ta teden končan še en projekt…

Podjetje, ki sva ga s Kruh-om ustanovila prejšnji teden, je pravkar izdalo svoj prvi račun. Hkrati je tale zapis prvi zapis, objavljen na čisto novem in zverinsko močnem strežniku. Več o sami tvrdki v prihodnjih dneh, ko oba malo zadihava…

p.s. Občutek je izjemen! :)

Bojda je naša mala deželica v sami svetovni špici - lani smo bili celo na prvem mestu -, pri uporabi spletnega brskalnika FireFox. Ta statistični podatek se, na prvi pogled, zdi popolnoma nepomemben. A peli so nam hvalnice. In osebno sem prepričan, da je (lahko) eden izmed kazalnikov “informacijske pismenosti” družbe. Kdo uporablja Lisico? Na začetku nas je bilo res malo, samo najbolj zagrizeni … (spletni) programerji, internetni navdušenci in nadpovprečno obveščeni geeki. IT-jevce sem namenoma izpustil, saj so se dolgo upirali z vsemi štirimi. In nekateri se še danes. Ker njihova podjetja bazirajo na Microsoftovi platformi, so prisiljeni v redne (celo tedenske) varnostne popravke privzetega brskalnika, ki ga uporablja 10, 100, 1000, … in več zaposlencev. S tem dejstvom živijo, vdani v svojo usodo. A po svoje jih razumem, saj je Mikromehki vložil veliko truda, da ohrani svojo prednost v informacijskem oligopolu, v katerem se je znašla naša družba.

Microsoft je za tehnološki napredek sicer naredil ogromno … Morda ne za strogo definicijo tehnološkega napredka, kot ga razumemo strokovno izobraženi. Dejstvo je, da je v hlastanju za čim večjim dobičkom podjetja namenoma upočasnil tehnološki razvoj svojih sistemov (in ni edini). Verzijo ena-pika-pet je prodal kot dva-nula. Verzijo ena-pika-devet je prodal kot tri-nula. Vseeno pa je, roko na srce, najbolj zaslužen za to, da je Janez, namesto svinčnika in pisalnega stroja, začel uporabljati tipkovnico in miško. A na področju interneta je Microsoft zaspal, tega se moramo zavedati. In zaspal je že leta nazaj. Zato se je rodil Google. Zato lahko sedaj Yahoo viha nos. Vseeno je pri spletnem brskanju, statistično gledano, še vedno v prednosti. Kar seveda ni prav. Ta položaj mu, sicer zgolj posredno, utrjuje tudi naša največja komercialna televizija, ki v poročilih opozarja, da lahko pritožbe na izračun dohodnine (po elektronski poti, seveda) oddate le in samo z Internet Explorerjem. To seveda zmanjša pritisk na razvijalce sistema eDavki. Ki zato več časa posvetijo umetni inteligenci Lepe Vide, da ta, tudi na najbolj neumna vprašanja, odgovarja z veliko mero “domišlije”.

No, pojdimo nazaj na Lisico. V teoretične prednosti njene uporabe se ne bom spuščal, ker so preveč tehnične narave in kot take dolgočane povprečnemu bralcu. Podal bom bolj praktične razloge in vam izdal razširitve (Add-ons), ki jih uporabljam, da si olajšam brskanje po spletu. Namestite si jih seveda glede na svoje potrebe…

Google Browser Sync: sinhronizira zaznamke, zgodovino in še kup uporabnih podatkov med računalniki, kjer uporabljate FireFox (domači, službeni, prenosni,…). Potrebujete seveda Gmail račun.

Download Statusbar: Prenose prikaže v statusni vrstici in ne odpira motečega Download okna.

Screengrab: Ustvarite screenshot (dela) spletne strani. Zajame tudi slike v Flash galerijah.

FireGestures: Olajša navigacijo … npr. Right-click + Scroll-Up => Back Button.

Adblock: Blokirajte spletne oglase, tudi najbolj trdožive.

Delicious Bookmarks: Če uporabljate sistem del.icio.us za shranjevanje zaznamkov, je tole obvezen dodatek.

Aging Tabs: Odprti tab-i, ki jih ne uporabljate, postajajo vedno bolj temne barve.

Zemanta: Blogersko orodje, ki avtomatsko obogati vsebino objav z relavantnimi slikami in povezavami. Delo slovenskih rok, zato si ga namestite vsaj v znak podpore, če drugega ne…

iFox Smooth: odličen skin, ki da vaši Lisici Mac-ovski pridih.

Za vse spletne razvijalce so nepogrešljivi še Web Developer, Firebug (+ YSlow) in Temperdata.

p.s. Morda niste vedeli… če na Back-button kliknete s srednjim miškinim uhljem, vam prejšnjo stran odpre v novem tab-u. Ultra-uporabno, kadar se prvi “Google link” izkaže za zgolj delno uporabnega.

p.p.s. Večina zgornjih razširitev deluje le na verziji dva, kar je glavni razlog, da ne uporabljam več trojke.

Hehe, tnx BeSSo za Ixusa. LightRoom rox!

Baje, da nič ne pišemo… Da že dolgo ni nič novega na teh straneh. Priznam, sam že dolgo časa nisem spisal konkretnega sestavka, sploh pa ne o (meni) ljubem operacijskem sistemu, Ubuntu Linux. Nekaj vas sicer čoha Tigre in Leoparde (Mac OS X), za ostale pa upam, da niste podlegli Visti. V zadnjem letu dokaj intenzivne uporabe sem uspešno rešil par zagat in svetoval frendom, ki so se odločili za test drive. Kot sem že omenil, vam večina stvari dela iz prve, ampak hudič se skriva v podrobnostih. In po žveplu zasmrdi šele po dnevih, tednih ali mesecih intenzivne uporabe.

Če se na Ubuntu požvižgate, vas bo tale članek na smrt dolgočasil, zato se raje prepustite užitkom novega biserčka na svetovnem spletu … Matt Stone in Trey Parker sta nedavno lansirala South Park Studios, kjer si lahko - po legalni poti in v primerni kvaliteti -, pogledate vse epizode te odlične serije. ComedyCentral je očitno naredil korak naprej. Le kdaj se bodo zganili ostali velikani, kot sta npr. HBO in ShowTime?

Hudič #1
Kadar v Ubuntu poslušam glasbo, mi zvok v Flash videu ne deluje. Še bolj moteča je obratna situacija. Če mi zvok v Flash videu deluje in zaženem program za glasbo ali video, ta javlja napako, dokler ne zaprem vseh oken brskalnika.

Ta težava je že dolgo znana. Zvok v Linuxu načeloma deluje po principu “kdor prej pride, prej melje”. In Linuxov mlinar včasih zadrema ter zaseda mlin, čeprav ga sploh ne potrebuje več, kar seveda razjezi lačno ljudstvo. Zato so pametne glave razvile rešitev, ki lahko sprejema pridelek (zvok) iz večih virov hkrati, čeprav uporablja samo en mlinski kamen (zvočno kartico). Rezultat je polbela moka oz. miks vseh zvočnih inputov v en sam output. Osnovna rešitev se imenuje ESD (Enlightened Sound Daemon), njegov naslednik pa PulseAudio. Dotaknil se bom prvega, saj bo drugi (baje) že vgrajen v naslednjo različico operacijskega sistema.

S pomočjo Synaptic Package Manager-ja si namestite pakete za ESD (Search -> Look in: Name -> esd). Nato v Preferences -> Sound izberite ESD - Enlightened Sound Daemon, na zavihku Sound pa obkljukajte Enable software sound mixing (ESD). Podobno storite tudi v vašem glasbenem predvajalniku (npr. Amarok). Če v vašem omiljenem programu te opcije ni, ste načeloma screwed. Včasih sicer obstaja možnost, da ESD/PulseAudio podpora ni vključena v osnoven build programa, obstaja pa vseeno. Tak primer je priljubljeni VLC media player, ki ga je (bojda) potrebno prevesti z uporabo parametra --enable-esd. Sam se tega sicer še nisem lotil, zato ne vem, če res deluje. Težava, s katero se trenutno ubadam, je sočasna uporaba sound serverja in prostorskega (5.1) zvoka.

Hudič #2
Do sistema lahko (trenutno) dostopam zgolj prek SSH-ja, brez namizja. Ali obstaja ukaz, ki izpiše celotno porabo prostora znotraj poljubnega direktorija, vštevši vse poddirektorije?

$ sudo du -ch /POT_DO_DIREKTORIJA | grep total

Razlaga:
* sudo: super-user način, da lahko preberemo celotno poddrevo (Justin Case)
* du: osnovni ukaz (Disk Usage)
* -ch: parametra, ki ukaz “du” prisilita, da izpiše vrstico “total XX” v človeku prijazni obliki
* |: pajpa, ki rezultat prvega ukaza (du) preusmeri v naslednjega (grep)
* grep total: izpiše vrstico, ki vsebuje niz “total”

Hudič #3
Imam starejšo NVIDIA grafično kartico, kljub temu pa bi rad uporabljal Compiz Fusion za eye candy na mojem namizju. A ta hudič mi vedno odreže zgornji rob odprih oken, kjer so gumbi za minimize, maximize, itd. Skrajno moteče!

Problem je vezan na Window Manager (Metacity), ki skrbi za izris okenskih okvirjev. NVIDIA grafične kartice uživajo v Linuxu precej boljšo podporo, kot npr. ATI-jeve, kljub temu pa je včasih potrebno “poprijeti za lopato”. Odprite datoteko /etc/X11/xorg.conf in v sekcijo “Screen” dodajte:
Option "AddARGBVisuals" "true"
Option "AddARGBGLXVisuals" "true"
Nato s kombinacijo tipk CTRL+ALT+Backspace reštartajte desktop.

Zdaj pa je napočil čas za krajši odmor… :) Takole (lahko) Compiz Fusion izgleda v akciji:

Hudič #4
Kupil sem zunanji (USB) disk, ki ga nameravam uporabljati za shranjevanje varnostnih kopij podatkov. A iz diska lahko samo berem, pri pisanju na disk pa mi sistem vsakič javi napako.

Tukaj je spet potrebna malce obsežnejša razlaga. Pomemben faktor je tip datotečnega sistema, ki ga zunanji disk uporablja. Če se s tem niste posebej ukvarjali, je to verjetno (tovarniško nastavljen) Fat32. Ta datotečni sistem ima resne pomankljivosti, a prepoznajo ga tako Windowsi, kot Linux. Slednji pri branju nima posebnih zadržkov, te se pojavijo šele pri pisanju. V izogib tej težavi je potrebno sistem prisiliti, da disk priklopi (mount) na prav poseben način. Če ste se odločili za dolgoročno uporabo Linuxa, vam svetujem sledeče: namestite si urejevalnik particij (npr. gparted) in disk razdelite na 2 dela. Prvi del bo služil bolj resnim (Linux) potrebam, drugi del pa bo dostopen tudi na ostalih računalih.

Na prvi del (prvo particijo) namestite datotečni sistem Ext3, ki (meddrugim) ohrani pravice nad posamezno datoteko ali mapo. Te so v določenih primerih pomembne, npr. pri varnostnih kopijah “home direktorijev” posameznih uporabnikov, pri kopijah sistemskih (konfiguracijskih) datotek, ipd. Če te datoteke prenesete na Fat32 sistem, se bo veliko metapodatkov izgubilo. Drugi del diska (Fat32 particijo) pa uporabite za shranjevanje filmov, slik, glasbe in ostale (zabavne) navlake. Ko tako organiziran disk priklopite na frendovo Windows (ali Mac) mašino, lahko brez težav prenašate datoteke sem ter tja, a seveda le iz druge (Fat32) particije. Zato si prostor smiselno razporedite.

Nadvse priročno je, da sta particiji ob vsakem zagonu čarunalnika dosegljivi na istih lokacijah. Zato najprej ustvarite mapi /mnt/Ext3 (za prvo particijo) in /mnt/Fat32 (za drugo particijo). Nato v /etc/fstab dodajte vrstici:
/dev/sdb1 /mnt/Ext3 ext3 defaults 0 0
/dev/sdb2 /mnt/Fat32 vfat rw,uid=1000,umask=0,fmask=0000,dmask=0000,shortname=mixed 0 0

Ob vsakem zagonu računala se bosta oba dela diska avtomatično “pripela” na zgoraj določeni lokaciji. Ročno ju seveda lahko priklopite/izklopite z ukazoma:
$ sudo mount /mnt/Ext3 oz. $ sudo umount /mnt/Ext3 in
$ sudo mount /mnt/Fat32 oz. $ sudo umount /mnt/Fat32

Ostane vam le še dejansko shranjevanje podatkov. Če boste datoteke zgolj premaknili na zunanji disk, ste naredili bore malo. Podatke je potrebno shranjevati vsaj na dveh mestih (npr. na notranjem in na zunanjem disku). Ker je (periodično) ročno kopiranje zamudno, nezanesljivo in nadležno, ta del raje prepustimo stroju, o čemer sem že pisal.

Hudič #5
Z VNC-jem pogosto dostopam do namizja ostalih računalnikov, kjer prav tako teče Ubuntu. A iz neznanega razloga copy/paste med oddaljenim in lokalnim računalnikom ne deluje. RDC (Remote Desktop Connection) na Windows-ih pa to omogoča…

In to omogoča tudi VNC. Osnovna rešitev je, da na oddaljenem računalniku zaženete ukaz vncconfig, obkljukate vse 3 opcije, okno pa pustite odprto … kar je seveda blazno sitno. Zato si življenje poenostavite takole: na oddaljenem računalniku odprite System -> Preferences -> Sessions, kliknite New, vpišite poljubno ime, v polje “command” pa vncconfig -nowin. Ob naslednjem zagonu (oddaljenega) namizja se bo ukaz izvršil samodejno in brez motečega okna, vi pa boste lahko copy/paste-ali, kot ste dolgi in široki.

Hudič #6
Ubuntu mi je všeč in končno vse špila, kot je treba. Ampak, če mi crkne sistemski disk, imam velik problem. Vse te inštalacije, nastavitve in prilagoditve so me stale ogromno časa in energije. Za polovico stvari itak ne vem več, kako sem jih rešil. Če se mi zadeva sesuje, grem nazaj na Windowse!

Nikar! Obstaja namreč preprosta rešitev … recimo, da imate USB disk (Hudič #4) priklopljen na /mnt/Ext3. V crontab (periodično izvajanje) z ukazom
$ crontab -e
dodajte tole vrstico:
dd bs=15M if=/dev/sda conv=sync,noerror | gzip -9 > /mnt/Ext3/ubuntu.img.gz

Prvi del ukaza ustvari zrcalno kopijo (disk image) celotnega prvega diska, kjer verjetno počiva tudi vaš sistem (lahko seveda uporabite tudi /dev/sda1 in prezrcalite samo prvo particijo tega diska). Drugi del ukaza (za pajpo |) pa poskrbi za kompresijo in prenos datoteke na zunanji disk. Frekvenco izvajanja tega ukaza si v crontab določite sami. V primeru, da vam sistemski disk res crkne, kupite novega in ga priklopite. Računalo zaženite z Ubuntu CD-jem in počakajte, da se naloži (začasni) operacijski sistem. Namesto, da začnete z inštalacijo, odprite terminalsko okno in natipkajte:

sudo gzip -dc /POT_DO_ZUNANJEGA_DISKA/ubuntu.img.gz | sudo dd of=/dev/sda

Po reštartu se bo računalo prebudilo z IDENTIČNIM sistemom, kot ste ga imeli prej. Namizje, gonilniki, nastavitve, e-maili, zaznamki, programi, datoteke … vse bo tako, kot je bilo. Ure in ure “piljenja” sistema, ki bi obvezno sledile osnovni inštalaciji, pa lahko izkoristite za kaj bolj prijetnega. Recimo za sex. Ah, pomlad… :)

OK, moral sem kar nekaj časa butasto strmeti v posamezne frejme video posnetkov, ki sem jih medsebojno primerjal v stari in novi ločljivosti, a razlika je le tu, čeprav minimalna. Na YouTube so se torej odločili, da svojo ponudbo video vsebin oz. njihovo (tradicionalno shitty) kakovost začnejo postopoma izboljševati. Prvi korak je dvig ločljivosti na 480×360, trenutno na voljo le v novih videoposnetkih in, v nekoliko omejenem obsegu, tudi starih. Več o tem, kako do privzetih nastavitev za ogled kakovostnejših različic YouTube videov (vključno s spremembami v embedanju teh vsebin, ipd.), v naslednjem članku. Novost bo morda razveselila predvsem lastnike iPodov in drugih prenosnih mp3/video predvajalnikov, saj pri manjših zaslonih kakovost prej omenjene ločljivosti pride do bistveno večjega izraza - How to Watch YouTube on Your iPod.

Za primerjavo objavljam tale simpatičen video The Horrors - Sheela is a parasite, sicer delo režiserja Chrisa Cunninghama. Presodite…

The Horrors - Sheena is a parasite (shitty ločljivost)

The Horrors - Sheena is a parasite (malo manj shitty ločljivost)

Look closer…

Računalniška strojna oprema dandanes ni več tisto, kar je bila. Osem let star server, ki je vašemu brskalniku ravnokar serviral tale tekst, še danes dela odlično (tok-tok). Neprestano je zasut z delom, pa se nič ne pritožuje. Edina stvar, ki je crknila v njegovem drobovju, je bil trdi disk. Star tri leta. Go figure…

Poleg njega se bohoti štirikrat mlajša delovna mašina in se mu smeji v brk. Lej ga, starga fotra, k kumi žvi. Do včeraj zvečer, ko je vse skupaj crknilo. Trenutno je na razvojni stopnji ventilatorja. Moja ekspertna diagnoza je za glavnega krivca določila matično ploščo, a v detajle se ne bom spuščal. Verjamem, da vas je kar nekaj takih, ki kar naprej kupujete nove mašine. Zaradi špilov, če ne zaradi drugega. In morda se komu valja podoben kos strojne opreme, seveda v brezhibnem stanju.

Requirements:
Socket 775 LGA (Pentium 4)
PCI-E vodilo za grafiko
Integriran LAN
Integriran 5.1 sound
1x IDE, 2x SATA

Bonus:
4x SATA
Raid controller
8x USB


O plačilu in ostalih malenkostih se bova zmenila po emailu. Hvala :)

Deževna nedelja, malo čez drugo uro. Med prebavljanjem Kode9-ovega sobotnega seta v Zagrebu čivkne Gromka ptica…

Besso, zanima me zakaj mi noče potegn upload na FTP več kot cca 32 KB/sec? Glede na to da mamo kao 1MB uploada bi to mogl hitrej delat. Je fora kje pr men v softwareu al imaš ti limitiran upload na FTP?

No ja whatever, sam luštn bi bilo malo hitreje prenašat kake 500 MB fajle gor.

TNX!

Teo

Odgovarjam sicer z manjšo zamudo, ker je bilo potrebno včerajšnje zvezde večera odpeljati na letališče. Večini bo spodnji sestavek verjetno kristalno jasen, morda pa vseeno komu pride prav. Ker v prvi vrsti komuniciram s frendom, uporabim e-slovenščino.

Oj,

preveru sem loge na serverju in tvoj povprečni upload speed je bil 53 kB/s. Sam jst močno dvomim, da mate vi paket z 1 MB/s uploada. Na ADSL omrežju so take upload hitrosti praktično neizvedljive (teoretično verjetno so, sam tega noben provider ne dela, ker se ne splača). Za tak upload speed rabiš VDSL ali optiko.

Mal teorije:
Glavna lastnost ADSLja je "cheap" broadband connection, kjer so download hitrosti velike, upload hitrosti pa majhne. Povprečen user uploada praktično ne rabi, zato se je stvar tko lepo prijela. Ko so ADSL v roke dobil tržniki, so seveda v prvi vrsti izpostavili download hitrost ... in da bi bla stvar za (bodočega) naročnika še bolj impresivna, so prenos napisali v Mbit/s, ne v MB/s. In tle je glavni "catch". Praktično vsi programi, ki jih uporabljaš za delo na internetu, ti kažejo hitrost prenosa v B (bajtih) na sekundo. 1 B (bajt) pa sestavlja 8 bit-ov, zato morš oglaševane hitrosti delit z 8. 1 mega ADSL paket zato pomeni, da boš mel downloada največ 128 kB/s, upload pa načeloma ne bo večji od 64 kB/s (512 kbit/s).

Jst mam VDSL z 10 Mbit/s downloada in 4 Mbit/s uploada. To pomen, da sm teoretično sposoben sprejemat datoteke z 1,25 MB/s (smer internet -> nuframe.si) in pošiljat datoteke s 512 kB/s (smer nuframe.si -> internet). Recimo najmočnejši ADSL 2+ paket na SiOLu je trenutno 20 Mbit/s / 768 kbit/s, kar pomeni, da dobiš 2,5 MB/s downloada in 96 KB/s uploada.

Vi mate verjetno 512 kbit/s uploada, kar znese 64 kB/s. V tvojem konkretnem primeru je prenos od SiOLa (NuFrame office) do T-2 (nuframe.si) dosegel 83% teoretične hitrosti, kar je OK. Če bi bla oba pri istem providerju, bi se mogoče lahko zbunil ... hitrost prenosa znotraj omrežja naj bi bila nad 90% oglaševane hitrosti.

Tko da, it's all good! :)

b.

Vsak spodobno sposoben geek naj bi upravljal z vsaj enim strežnikom. In s strežniki je načeloma križ. Predvsem zaradi odjemalcev, ki ta strežnik koristijo. No, na tem mestu bom bolj natančen in odjemalca označil kot živo bitje, kar je večini verjetno samoumevno. A ni tako preprosto…

V računalniški stroki si pod pojmom odjemalec (client) največkrat predstavljamo goro programske kode, ki s strežnikom (server) sodeluje po jasnih in nedvoumnih pravilih. Tem pravilom pravimo protokoli. Dobri protokoli so pogosto splošno sprejeti in standardizirani. Podobno kot šraufi. Primer takšnega protokola je HTTP, ki vam omogoča branje tega teksta. Zato tisti http:// v naslovni vrstici brskalnika. Računalniško pismeni verjetno prepoznate tudi naslednje kratice: HTTPS, FTP, SMTP, POP3, IMAP. Vse to so protokoli - pravila komuniciranja, ki jih vaš računalnik uporabi, kadar surfate, prenašate datoteke ali uporabljate e-mail. HTTP protokol je zelo jasen tudi v primeru, ko željena spletna stran ni dostopna. Vaš brskalnik (odjemalec) s tem nima posebnega problema - mirno prikaže “Page not found”. Takiso velja za strežnik, ki ta odgovor pošlje. In zakaj to sploh razlagam? Navezuje se na prejšnji odstavek o odjemalcih kot živih bitjih, ki pač ne delujejo po vnaprej napisanih pravilih in jim “Page not found” lahko precej poviša srčni utrip, če gre npr. za spletno stran njihovega podjetja. In to se dogaja, jebat ga. Zato je pomembno, da je o nedelovanju najprej obveščen geek. Na čimbolj prijazen način. In tukaj vskoči Wormly, ki simulira vašega osebnega asistenta.

Monitoring orodji je sicer kot listja in trave. A Wormly je poseben. Idealen odjemalec, milo rečeno. Delovanje dotičnih strani npr. preverja vsake 5 minut. Takisto velja za odzivne čase e-pošte, FTP-ja, DNS-a in ostalih neznansko pomembnih storitev, za katere skrbi moj tretji mlinček. Ki očitno še ni za v smeti. Ker storitev ne teče znotraj državnega omrežja, ste seveda obveščeni tudi v primeru, ko pade ena izmed hrbtenic, ki skrbijo za povezanost naše male državice naprej v svet. (Ne)delovanje prikaže v privlačnih grafih, ki jih poljubno prestavljamo, večamo, manjšamo in se z njimi igramo puzzle. Sexy, z eno besedo. Gre še celo korak dlje in s pomočjo preproste skripte poroča o delovanju MySQL baze. A to zna marsikatero orodje. Kar dela Wormly posebnega, je enostavno nastavljanje eskalacije opozoril in kontaktov. Celo po GSM-u ste obveščeni o nedelovanju strežnika. Brezplačno, če se seveda ne pojavlja prepogosto. Pošlje tudi v Slovenijo. Preverjeno deluje. A najlepša stvar pride za konec… Wormly-u lahko naročite, da vas po SMSu ne obvešča ponoči, če ima npr. vaša boljša polovica bolj rahel spanec in je ne želite motiti. In obvezno vam pošlje SMS, da je vaš strežnik živ in zdrav, če je bila napaka samo začasna.

Awesome. In cena? Prva dva tedna sta brezplačna, nato pa boste za osnovni paket, ki vsebuje vse zgoraj naštete bonbončke, odšteli borih 7 USD mesečno. Glede na trenutno stanje dotične valute je to skoraj zastonj. A to še ni vse… ponujajo tudi t.i. refferal program, ki vam omogoča, da od vsakega novega uporabnika pridobite 10% naročnine, Wormly pa ostalih 90%. In to je moj zlobni zlobni plan… :) Če se vam (ali vašemu sistemskemu administratorju) tale objava zdi koristna, hkrati pa ne vidite razloga, da ne bi nagradili še pisca, potem za prijavo uporabite tale link:

http://www.wormly.com/via/C12998

Ako ste prepričani, da si besso nikakor ne zasluži tistih 10% in bi raje celotnih 7 USD namenili Wormly-u, pa uporabite kar tole osnovno povezavo. Naj mi crkne krava ;)

http://www.wormly.com

p.s. Driver… prosim piši jim, naj me dodajo kot tvojega podložnika. Imajo odličen client service in ni nobenega problema, če to storiš tudi naknadno. Pa hvala :)

Hja, tekmovanj za najlepšo tega ali onega je kot listja in trave, a kandidatke dotičnega izbora imajo pred vsemi ostalimi dekleti bistveno prednost. Pamet. Serijsko. Katera je najlepša med najpametnejšimi, kar jih premore elita računalniške branže v Silicijevi dolini? Zmagovalka morda ne bo najlepša ali najpametnejša Zemljanka, nedvomno pa bo nadpovprečno inteligentna in kjut. Priznam, rajcajo me bistre punce.

Trenutno vodi Leah Curver, glavna programerka Pownce-a. Lahko potrdim, da je deklica v živo res luštna. Kljub tremi, ki jo je imela na odru FOWA-e, je s svojo simpatičnostjo bolj ali manj prepričala zahtevno strokovno občinstvo in ustvarila primeren “buzz” okoli aplikacije. Mimogrede, ta je napisana v Pythonu-u in zaenkrat še v “invite only” fazi, zato ni prosto dostopna. En invajt še imam in če koga zanima, kakšne programe pišejo nadarjeni punklci, naj mi sporoči svoj e-mail naslov.

p.s. Ravnokar opazujem Špelo Grošelj v oddaji “As ti tud not padu?!”. No, ona me ne rajca.

Pogosto opažam, da so Wordpress blogi počasni kot hudič… Ne vem zakaj, a večina ljudi še vedno ignorira Wp-Cache, ki je nepogrešljiv Wordpress-ov vtičnik. Še tako močan server bo brez konkretne optimizacije strani prikazoval počasi, preprosto zato, ker je čas prikazovanja strani v veliki meri neodvisen od procesorske moči. Wordpress je stabilna platforma in velika večina poizvedb na podatkovni bazi (query-ev) je optimizirana oz. vsaj solidno indeksirana. Tu gre za milisekunde, kar se tiče procesorja… Problem je drugje. Spodobno napimpan Wordpress, med katerega štejem tudi p4b.nu, se ob vsakem prikazu strani poveže z zunanjimi storitvami in s tem obogati vsebino. Naš blog se tako vsakič poveže na Flickr, del.icio.us, Google Calendar in Google Analytics. Od teh storitev dobi odgovor in nato vse skupaj spremeni v obliko, ki jo razume vaš brskalnik (HTML). Vse skupaj je, seveda, precej počasno in odvisno od trenutne odzivnosti omenjenih storitev.

Del pohitritev se nanaša na t.i. frontend optimizacijo ^(*1), o kateri sem že pisal. Bistvo pa je v cache-ingu in točno to vam Wp-Cache omogoča. Surovi (raw) HTML se vedno naloži neprimerno hitreje kot (PHP) skripta. S tem izgubite del odzivnosti (npr. naš #SURFER se zato posodobi vsake 2 uri), a prednosti so velikanske. Določenim skriptam (npr. #CACTUS) se mora Wp-Cache izogniti, saj bi bilo drugače glasovanje v veliki meri onemogočeno. Če za serviranje PHP-ja in MySQL-a še vedno uporabljate Windows-e, resno premislite o smiselnosti svojega početja. Ko sem izvajal meritve na svojem računalniku, je bila obremenjenost procesorja pri vsakem zahtevku v povprečju višja za okoli 40% v primerjavi z Linuxom. Enak hardware-a, enaka Apache konfiguracija, ekvivalenten php.ini. Za dodatno optimizacijo (na Linux-u z inštaliranim Wp-Cache) pa lahko uporabite še tale ukaz:

(predpostavimo, da je /var/www/blog/wp-content/cache) vaš cache direktorij:

#> mount -osize=50m -t tmpfs tmpfs /var/www/blog/wp-content/cache

Tako Linux “prepričate”, da ima vsebino vašo bloga (HTML) v RAMu, če je to le mogoče. Hitrost tega je neprimerno večja, kot povprečno branje trdega diska. Velikost pomnilnika je z zgornjim ukazom nastavljena na 50MB in jo lahko po želji spremenite. Seveda ga lahko malo “prešejkate” in premaknete v /etc/fstab in /etc/rc.local ter s tem zagotovite, da se bo izvedel ob vsakem ponovnem zagonu strežnika. Lahko pa uporabite tudi memcached.

Koliko pa s takimi triki dejansko pridobite? Ogromno. Naš website teče na več kot 6 let starem AMD Athlonu (ostalih specifikacij raje ne bom razkril, ker bi se smejali) in povprečni VDSL povezavi. Ista kišta gosti hkrati še 10 drugih spletnih strani, FTP strežnik, mail strežnik, DNS strežnik in monitoring orodja, služi mojim dnevnim torrent potrebam in vsako soboto avtomatično stream-a najnovejši Solid Steel, ki ga pretvori v iPod-u domač mp3 format. Brez slednjega pač ne gre… ker se cenim. :)

^(*1)
Leta nazaj sem naletel na spletno stran, kjer so naredil kapitalno napako in Javascript kodo za povezavo z Google Analytics vpisali v glavo strani, med ostale skripte. V najbolj nepravem trenutku je Google Analytics dobesedno “crknil” in stran se preprosto ni prikazala. Nauk zgodbe je, da Google Analytics premaknete tik pred zaključni </body> tag in s tem zagotovite pravilno nalaganje ostalega dela strani.

Mislim, da sem peščici ljudi dolžan opravičilo. Svoj Facebook račun sem včeraj deaktiviral (izbrisati ga itak ne morem), a se nisem “dostojno” poslovil. Zato bom to storil sedaj: “nasvidenje v naslednji vojni”. Facebook sem izkoristil samo za test drive… preizkusil, naučil in odšel.

Predvidevam, da je za vse skupaj spet potrebna razlaga. Večino verjetno zanima, kaj Facebook sploh je, peščica medmrežno osveščenih pa se verjetno sprašuje, čemu taka radikalna in neobičajna poteza. Začnimo na začetku. Social networking je “fenomen”, ki ga je Internet postavil v ospredje Web 2.0 koncepta. Zavedam se, da je zadnji stavek več kot čuden, a ga bom kljub temu pustil pri miru. Laično bi ga lahko razložil nekako takole: bistvena lastnost sodobnega Spleta je povezovanje uporabnikov na vse možne načine z uporabo aktualnih tehnologij in aplikacij. Žal mi je, a bolj preprosto ne gre. Lahko ga, seveda, preberete še enkrat in optimistično nadaljujete z branjem.

Facebook to počne zelo dobro. Sama platforma je tehnično odlično zastavljena in nove aplikacije se pojavljajo kot gobe po dežju. Verjamem, da utegne sesuti celo MySpace, ki ga verjetno poznate vsi. Kot se spodobi, bom za začetek serviral nekaj številk. Vse skupaj se je začelo na levem delu poloble, danes pa je stanje tako:
- več kot polovica uporabnikov je izven USA & Kanade
- imajo več kot 43 miljonov (43.000.000) različnih uporabnikov
- več kot 50% uporabnikov Facebook obišče vsak dan
- uporabniki pregledajo več kot 60 milijard (60.000.000.000) strani dnevno
- vsak uporabnik dnevno obišče več kot 50 različnih strani

Zgornjo statistiko nam je posredoval Dave Morin na FOWA konferenci, zato verjetno drži. Več kot impresivno, s tem se strinjamo vsi. In kje je problem? Dotični osebek se je 2x politično izognil vprašanjem iz občinstva, ki so se nanašala na spodnji prispevek:

Osebno sem prepričan, da je Facebook orodje, ki ga ne potrebujete. Še enkrat: ne potrebujete. V mislih imam Google, katerega splošna koristnost (zaenkrat) odtehta skrbi, povezane z on-line zasebnostjo. Seveda si lahko tudi v Facebook-u do neke mere prilagodite nivo zasebnosti, a zavedajte se, da je ta zasebnost varovana le in samo navzven - napram drugim uporabnikom. Upravljalci in/ali lastniki aplikacije bodo imeli (celo vaše življenje) dostop do VSEH vaših podatkov (tudi izbrisanih), ki meddrugim vključujejo vaše (takratne ali trenutne) filmske preference, ljubezensko življenje, glasbeni okus, bivše zaposlitve, potovanja, prijatelje, versko prepričanje, spolno usmeritev,… Pa je z blogi podobno? Seveda je, a je nadzor nad tokom informacij največkrat v vaših rokah. Še posebej, če si blog postavite sami.

Verjamem, da bo kljub temu večina nadaljevala z uporabo Facebook-a… odločitev je vaša. Pravim samo, da bodite previdni. Obstaja možnost, da bo vaš Facebook profil (v bližnji prihodnosti) “povozil” vaš CV. Si to res želite? Oziroma, če vprašanje obrnem na glavo: si res želite CV pisati vsak dan?