Je**** se, ziher vam bo tkole:

Mejte kul poletje!

Par teaserjev za v bodoče. Za nami je naporna sezona in po koncu le te jo je vredno zaključiti v slogu. Kar je seveda povod za tale post. Odločili smo se da maja naredimo nek petkov moment in na zadnje tri petke maja povabili naslednje goste: Jazzman Gerald, Breakage, dBridge in Freestylers. Da zaokrožimo naše udejstvovanje v Subu in pripeljemo še top goste v stilu muzike, ki smo jo servirali čez leto: funk, drum.n.bass, breaks in dubstep. Seveda majske evetne začnemo že ta teden, ko bomo v Subu slavili 1. Maj, praznik dela, ki bo v kontra maniri recesije in bo seveda zastonj. Vstop pač. To pa še ni vse, Besso se je stegnil in nam zrihtal, da poleti vrtimo na Soundwave festivalu v Zadru enkrat od 17. do 20. julija. Line up je več kot impresiven. Ampak o tem kdaj drugič :)

posneto na podzemni v Harlemu (NYC)…

Prejšnji vikend me je po sedmih letih spet poneslo v London na kratek oddih. “Izlet” sem izkoristil za obisk bratranca, ki se že peto leto guli z doktoratom na univerzi LSE, in seveda konzumacijo kakega spodobnega glasbenega eventa. Letos časa za obsežnejše priprave clubbing sporeda ni bilo, celotno večerno dogajanje je bilo izpeljano bolj ad-hoc, a kljub temu lahko rečem, da je bila bera uspešna.

Uvodni večer (petek) smo preživeli v klubu Cargo, ki je glede na program gotovo eden izmed must-see oz. sureshot klubov v Londonu. Na sporedu je bil redni večer, imenovan The Document, ki ga vodi Andy Smith. Za vse, ki Mr. Smitha ne poznate, gre za aktivnega DJja ter vnetega zbiratelja vsega starega in novega, kar se tiče funka, hip-hopa, soula, itd. Andy je znan tudi po sodelovanju s skupino Portishead (kot support DJ in mojster za sample) ter soustvarjanju v produkcijskem duetu Dynamo Productions. No, anyway, večer nam je postregel z zanimivo 70’s retro funk skupino The Killer Meters ter pisano zasedbo DJjev, v kateri je izstopal predvsem DJ Derek, v brezrokavni reklc in kravato napravljen 66-letni fotr iz Bristola, ki je špilal v glavnem reggae+dancehall, nam vmes stregel s šalami v jamajškem dialektu, posebej pa je bilo zabavno poslušati njegovo MCjanje (ali sem vam že omenil, da je star 66 let?). Skratka, veselo in pijano.

Naprej, v soboto sem si veliko obetal od Bounce večera v Bar Rumbi z rezidentskim dvojcem Deekline & Wizard, a se je vse skupaj (vsaj v štartu z uvodnimi DJji) odvijalo v precej cheesy-housee-garage maniri z zelo osladno in “posh” klientelo, tako da smo iz kluba dobesedno zbežali in se podali v iskanje ustrezne alternative. Večer nam je rešil dobri stari Russ Jones (letos ste ga lahko ujeli na SubSubovem Pustnem karnevalu) v klubu Guanabara, kjer nas je zabaval z zelo raznoliko dance muziko (afro-beat, dnb, favela funk, ipd.).

In potem nedelja, ko smo se v zgodnjih popoldanskih urah ustavili v placu, ki se imenuje The Lock Tavern v londonskem Camdenu. Tam se je odvijal event, posvečen izidu četrte plate danes že skoraj legendarnega Davida Holmesa in imeli smo pravzaprav kar veliko srečo s tem dogodkom, saj nam je sam Holmes v prijetno intimnem pubovskem ambientu rolal praktično celo popoldne do večera. In to kakšna muzika…

Toliko o mojem kratkem postanku v Londonu. Prilagam eno dost lousy fotko prej omenjenega Dereka (fotkat se mi tokrat res ni dalo), zgolj za bežen vtis. :)

Včeraj sva zaključila lep krožni izlet (1800 km) po Bosni in Hrvaški. Preko Zagreba, Slavonjskega Broda in Banja Luke do Jajca, potem naprej do Sarajeva, od tam do Mostarja in čez mejo na morje, dalje do Primoštena in nato do Šibenika pogledat slapove Krke. Zelo ugodno.

Malce je potrajalo, vendar mi je končno ratalo odpreti program za pedenat fotke in jih pofarbati. Hja, en mesec sem bil v Argentini, eno poletje sem že dal letos čez. Izkupiček pa je priližno takle: poletje, 30 stopinj +, okoli 5000 prepotovanih kilometrov severne Argentine, henganje v mestih ala Buenos Aires, Puerto Iguazu, Formosa, Salta, Cachi, Cafayate, Mendoza, prenažiranje se z lokalnimi kravami, desetlitri Coca-Cole, raftanje, kolesarjenje, čekiranje znamenitosti, muzeji, rent a car, par dih zastajajočih momentov z naraslimi rekami, počivanje, henganje, lenarjenje,… Treba je bilo obiskati familijo, čeknt vse novorojene otroke, pri vsakemu narediti najmanj en piknik, petke potalat vsem bratrancom itd. Bilo je super, rahlo komorno in by the book (Lonely Planet) ampak vseeno kul. Da lahko februarja pobegneš na plus 30 za cel mesec, je top in ideja je, da postane to vsakoletna stalnica. Argentina je definitivno a must go, Buenos Aires prepričljivo vodi na lestvici Top 3 mest do sedaj videnega sveta. Naslednjič grem pogledat še južni del. In s kakšno bolj preverjeno družbo oz. punklcom. Suma sumarum, lepo… k svina lepo. Eto:

Nadaljuj z branjem: Argentina 008…

Tako kot lani smo se tudi letos odpravili na Kredarico. Štartali smo v petek ob 22h, hodili smo hitreje, spali nič, fura je bila pa enako odlična / naporna kot lani.

V nedeljo sva se vrnila iz Francije. Zgodilo se je, kar se zgodi vsakih par let (pet v mojem primeru, če sem natančen). Namreč, ko smo prišli v Les2Alpes, je divje padal sneg, naslednji dan pa “šajba”, nič vetra in par deset centi novega snega. Sledili so dnevi, ko je ponoči zapadel nov sneg, naslednji dan pa sonce in nekaj (včasih tudi precej) vetra. In powder. Povsod. Bolnica. Do petega dneva, ko sem se v Snow parku razsul (na ravnini! …grrrr…), ampak sem danes zvedel, da so k sreči rebra cela.

Vredno svojega denarja in dolge, dolge vožnje (17 ur tja, 14 nazaj). Najboljša smuka (borda?) v lajfu. Upam da bo drugo leto enako ali vsaj podobno.

Touch down. V Argentini sonce, poletje, toplo, hudo… We shall enjoy our stay…

Zgodba se začne v začetku prejšnjega stoletja. No ja, vsaj zgodba o kateri vem par detajlov. V majhni vasi na Primorskem živi familija Koron, pra-ata Ivan in pra-mati Ivana se vzameta
Mati Ivana ima iz prvega zakona že sina Jožeta, kasneje pa se jima v obdobju 30ih let rodi še 7 sinov. Zadnji je moj nono. Časi so težki, prva svetovna vojna je mimo, v Italiji narašča fašizem in s tem revščina med slovenskim prebivalstvom. Najstrejši Jože in njegov brat France se odločita in postaneta številki v veliki ekonomski emigraciji v Severno in Južno Ameriko med obema vojnama. Kruh odideta iskat v Argentino. Na naslednji sliki ju ni več:

Leta minevajo, vmes se je zgodi 2. svetovna vojna, v Bosni pade Anton Koron, po vojni pa za posledicami vojne umre še pra-ata Ivan. Preživljajo se težko, tako ti v Sloveniji kot onadva v Argentini. Komunikacija med njimi nikoli ne zamre. Nono Koron se po vojni preseli v Ljubljano in spozna nono Koron, s katero ima dva otroka, teto Koron in mojega čaleta. Prav tako imajo naraščaj ostali Koroni, razen strica Bernardina, ki vse življenje ostane sam. Po 30 letih pride čas, da Jože in France, ki sta medtem postal Jose in Francisco, obiščeta Slovenijo in svoje brate.

Srečali so se zadnjič in nikoli več se nista vrnila v Slovenijo. In leta so tekla dalje, čaletu Koronu se rodiva jaz in moja sestra in teti Koron se rodi bratranec Koron. Strejša ekipa pa počasi umira, najprej gre Stanko Koron, za njim umre Bernardin Koron, pa kasneje še Janko Koron in Alojz Koron, vsi v častitljivi starosti. V tem času pride iz Argentine vest, da je od starosti umrl Jose Koron in leta 2004 v hudi prometni nesreči umre še Jelko, nono Koron.

Tako danes od 8 sinov živi samo še 95 letni Francisco Koron in v petek ga grem obiskat. Enkrat sem ga že, 3 leta nazaj. Tokrat gresta z menoj še sestra in bratranec, zadnja generacija. 1 mesec bo kar dosti časa…