Zadnjič sem se zahengal s Šerotom od Leaf Fatov in sva malo obujala spomine. Spomnil me je kako smo jim 9 let nazaj škorcem prodali prvi kitarski efekt in spomin se mi je zavrtel enih 12 let nazaj.

…V srednji šoli sva mela s Siletichem band, punk band, ker je bilo to pri najinem ‘znanju’ najlažje igrati. V prvi postavi sta bila še Kruh in Zibo vendar smo ju hitro skikali, ker punk band ne rabi 3eh kitar. Aja, vmes je bil še en tipček, Davor neki?! Skratka, 3 akorde smo žgali jaz - frontman :), Siletich na kitari, danes fotrček s kravato, Tine na basu in edini, ki še vedno ostaja zvest punku in špila najmanj pri štirih bandih in Zalar - bobnar, danes zamaščen fotrček s čopom in BMWjem. V štartu je vse skupaj zvenelo zelo bogo, malo smo preigravali druge komade, večinoma delali svoje, vadili v garaži v Podutiku, viseli okoli z Virusi in Racijo, se iz Aršloh preimenovali v Footless Doll (?), se naveličali punka in začeli nabijati pompressive (nebuloza by Zalar), organizirali Rock postajo na Šentvidu in naredili iber minus, imeli okoli 12 koncertov, bili najbolj ponosni na ogrevanje publike pred Rambotom (*Amadeus), ki se je zapil z mojimi starimi in 3 ure zamudil na koncert, posneli komad za Držte jih, to niso Niet kompilacijo, se skregali in razpadli po 4 letih. To so bila ziher top leta mojega odraščanja, z nostalgijo se spominjam pleskanja plota Zalarjevim in pobiranja kamenčkov iz domače trate, da se atiju Zalarju ne bi bila polomila kosilnica. Ma ouuu, smo lohkor vsaj vadili na toplem v kletni sušilnici. In glede na to da smo lovili zadnje vzdihljaje punk revivala in tripali na Dead Kennedys in Sex pistols mi je kar malo žal, da takrat ni bilo Youtuba, ker če bi videl spodnje posnetke bi mogoče idejo ‘fuck the system, fuck, fuck, fuck’ zamenjal za knjigo ali pa vsaj bolj intenzivno preganjanje punklcov…..

Puf, konec in že smo nazaj na MTV žuru v Bachusu. “Huh, Šero, to so bli cajti” rečem, potalam par petk in se spustim v kevder v prvo vrsto poslušat Leeloojamais. “You’ve come a long way…” si mislim, srknem svoj Cuba Libre, “…Grajc je bil res v kurcu.” Eh, mogoče pa je vseeno tako boljše. Besso je bil čapac…

Heh, bilo bi zabavno posnet video za Aršloh, a Siletich?

P.S. Jutri so Pankrti. Me ma da bi šel, razpadle fotre krult polušat. ‘Sedemnajst, sedemnajst, mlad perspektiven kader, sedemnajst, sedemnajst, namesto glave radar…’

Dragi soimenjak! Svetujem, da se izogibaš političnemu mešanju dreka, čemur smo bili danes priča na Studio City. Igri očitno nisi Kos.

Tvoje ministrstvo je verjetno še edino, nad katerim ne divja razbesnela nevihta. In prav je tako, saj povečini delate dobro. A če boš še naprej drezal v komisijo za preprečevanje korupcije, ti svetujem, da si poiščeš velik dežnik. Začelo se bo s cariniki.

POPVOX, kot pove ime, seveda izhaja iz latinskega vox populi - glas ljudstva, a ne, ljudstvo pa je v tem primeru izbiralo zmagovalce na 4. mednarodnem Festivalu digitalnih umetnosti in tehnologij v Vancouvru. Tole je letošnji nagrajenec na področju kratkih animiranih izdelkov.

V bistvu je na split screenu prikazan, na eni strani kreacionizem kot znanstveno dejstvo, na drugem pa je evolucijska teorija povedana skozi prizmo bibličnih mitov in alegorij. Zadevi je prvič kar mal težko slediti, ponoven ogled gotovo ne bo škodil, za lažje prvo spremljanje pa nasvet: moški glas pripada kreacionizmu in levi, ženski pa evoluciji in desni strani.
Pretty damn funny, če mene vprašate - “mitični darvinizem” izgleda cool, “znanstveni kreacionizem” pa deluje približno tako verjetno kot startrekovski “beam-me-up-scotty” techno babble.

Na digg-u sem opazil seznam 16 najgrših modelov v zgodovini rokenrola. Moj absolutni favorit je Shane McGowan…

Ostali kandidati…

via Dr. McNinja ;)

Po dolgem času smo spet imeli na razpolago dva dni snemanja, vsaj kar se mojega dela tiče. Scenografijo se je postavljalo že dva dni prej, sam sem ta dva dni porabil bolj ali manj za to, da sem kenjal ljudem po glavi z rokami v žepu. Garač. Skratka, ansambel Debeli-List je dobil luksuzni tretma, 4 dni ukvarjanja z njimi in mislim da so stvari lepo uspele. Doroteo je režiral, jaz sem se šel direktorja fotografije, scene so tri, dva glumca plus ansambel in ful materiala. Šipček je bil priden in slike se da že videt na našem drugem pagu. Leaf-Fat 3.12. izdajajo plato, 6.12. naj bi bil narejen spot in 14.12. se obeta promocijski koncert v dvorani Tabor z obilico growlanja. Fuck yeah!

A store that sells new husbands has opened in New York City, where a woman may go to choose a husband. Among the instructions at the entrance is a description of how the store operates:

You may visit this store ONLY ONCE! There are six floors and the value of the products increase as the shopper ascends the flights. The shopper may choose any item from a particular floor, or may choose to go up to the next floor, but you cannot go back down except to exit the building!

So, a woman goes to the Husband Store to find a husband…

Nadaljuj z branjem: Perfection…

… ali pa celo neke vrste čudak oziroma… bedak? Namreč kot tradicionalen fan znastveno-fantastičnih knjig/filmov/serij (samo izbranih, da se razumemo), mi zadnji dve leti pošteno dviguje kocine (za moje pojme) ena najboljših TV serij ever - Battlestar Galactica (remake seveda). Slednja se je vsebinsko v veliki meri izognila nekaterim klasičnim elementom, ki jih pogosto videvamo npr. v space operah, in se popolnoma osredotočila na človeka - njegova čustva, naravo ter najrazličnejša psihološka stanja. Celotno dogajanje obvezno pospremi tud kak epski vesoljski dvoboj, akcijski prizor ali pa pošten punklc (od nečesa je pa le treba živet), toda v vsakem primeru BSG podira določene stereotipne predstave o znanstveni fantastiki kot “not-so-cool” žanru oz. žanru za ljudi, ki po cele dneve sanjarijo le o bodoči kolonizaciji Marsa. :)

Pa vendar… v vsem tem cajtu sem imel tudi določene pomisleke o svoji psihološki uravnoteženosti, kajti nihče od mojih bližnjih kolegov, po naravi sicer zasvojenih s TV radostmi, ki jih ponujajo HBO, Showtime in ostale produkcijske hiše, noče, kljub mojemu stalnemu prigovarjanju, niti povohati serije. Povrh pa je v popularni ameriški TV seriji The Office največji patetični obskurnež izmed vseh nastopajočih patetičnih obskurnežev (ni jih malo) prikazan kot strastni ljubitelj Galactice. Kot sem rekel, mi je dalo misliti… a le za sekundo.

Ker nas namreč samo še dva dneva ločita od premiernega predvajanja posebne dveurne epizode, imenovane Battlestar Galactica: Razor (mimogrede, alinkil ež ej avedaz), ki bo služila kot uvod, ali pa neke vrste intermezzo, v zadnjo sezono, na sporedu januarja prihodnje leto!!!

Tolko o temu… :)

Danes na štiriindvajset ur:
“Gledališke predstave, v katerih se kadi, niso v vzor mladim, obiskovalci pa so izpostavljeni pasivnemu kajenju.”

Majda, povej!