OK, zdej mam pa dost… če tole ni delo organiziranega kriminala, sem jaz Branko Grims!

Posneto danes okoli 12h pred ljubljanskimi žalami.

… oz. klin se s klinom zbija. Celotna štorija je že tako kompleksna, da ji komaj sledim. Nedvomno bomo naslednje leto priča pravemu političnemu spektaklu!

Let me get some popcorn… :)

Zadnje dni videvam na televiziji novo reklamo za Alpsko mleko. Aj lajk. Ideja je huda, komad ki je zraven, bi bil pa težko bolj primeren. Bravo avtorji. Mogoče kdo ve, kdo so? Mogoče kdo ve naslov in avtorja komada?

Z dubstepom sem se seznanil lansko leto in moram priznati, da mi sprva ni bil preveč všeč. Kljub temu smo, kmalu po splavitvi bloga, dodali prvi dubstep podcast. Ta se je izkazal kot odlična glasbena spremljava mojim običajnim sobotnim ritualom, vštevši(!) pranje perila in čiščenje stanovanja ter me tako prepričal, da čistilke, ki mi bo končno omogočila 48 ur PROSTEGA tedenskega časa, pravzaprav ne potrebujem. Imel sem popoln easy-listening za sobotne popoldneve. Medtem sem obiskal Nicky-a… police, kjer je do nedavnega kraljeval “UK garage”, je prevzel dubstep. Zato sem ga prosil, da mi sestavi “dubstep selection” po svojem okusu. In poslušam te plate, eno za drugo… takrat brez pravega navdušenja. Sicer OK in fajn, a ni mi bilo jasno, čemu ves ta hype. Kako je to lahko dancefloor friendly? Vmes uletava folk, totalno naspidiran, če ima kaj novega… hm… Morda česa ne slišim, ker sem Slovenec? Al kva?

Junija sem naletel na Skream-ov Essential mix (spodaj) in se dokaj hitro “navlekel”. Reč mi je postala resnično zanimiva… Celo tako zanimiva, da sem jo zapekel na CD in odnesel s seboj na čoln. A ozvočenje Špara se je, kljub kvalitetnim Bose zvočnikom, izkazalo za popolnoma nedoraslo tovrstnim frekvencam (primerljivo s poslušanjem Andy C-ja na avtobusu do Amsterdama… še pomnite, tovariši?). Resda smo ob ritmih dubstepa (med lovljenjem kosila na severnem delu Hvara, pribl. 25 metrov globoko, s sonarjem!) izpadli kot pravi moški - blazno cool in sexy (nekateri :) -, a ujeli nismo nič. Jadranske ribe pač (še) ne padajo na to. Slednjo tezo lahko potrdi tudi avtor našega podcasta, Elemental, ki se je predstavil na letošnjem Trnfestu in popestril večer zgolj peščici ljudi. Večina ni bila prepričana, če se na tako glasbo sploh spodobi plesat… morda se je treba samo pozibavat… hm…? “Pejmo rajš po koruzo.”

Definitivno lahko potrdim(o), da so dubstep eventi tisto, kar slovenska clubbing scena nujno potrebuje. A se tega (verjetno) sploh ne zaveda.

Kot se spodobi, ponujam še dva glasbena vložka, da vam bo približno jasno, o čem sploh govorim… :)

Skream - Tortured Soul
(S tem komadom sem, milo rečeno, zasvojen… Mokre sanje mi predstavlja izvedba v živo, s podporo orkestra in vse potrebne elektronike. Anja Bukovec je, seveda, prva violina. Prva Femme fatale. Mlajsk. Upam, da… nekoč. Komad lahko dobite na njegovem albumu, Skream!).

Skream - Essential Mix (17. junij 007)
(Tudi Skream si je letos prislužil svoj Essential Mix na BBC-ju. Tole je prvi highlight, ki se začne s dancefloor smasherjem “Sandsnake”, nadaljuje pa v spevni “Lemon”. Slednji je obči publiki zaenkrat nedostopen.)

Včeraj sem si ogledal novo domačo večerno zabavno oddajo z omenjenim naslovom ki jo vodita Jurij Zrnec in Lado Bizovičar in moram priznati, da sem bil zelo prijetno presenečen. Koncept je malo drugačen od ustaljenih in prinaša po dolgem času malo svežega vetra v slovenski medijski prostor. Tipa veliko pojeta, kar jima gre zelo dobro od ust, še posebej Ladotu, Jurij poka šale, ki so večinoma dobre, včerajšnji gost Gojc, ki je bil prisoten tekom celotne oddaje, pa ni samo odgovarjal na zastavljena vprašanja, ampak je sodeloval pri skečih, imel tudi glasbeno točko (”Prdni enkrat zame”) in bil nasploh zabaven.

Skratka, dobrodošla kontra Mariju in podobnim šovom. Pa verjetno prva slovenska oddaja tega tipa, pri kateri sem se smejal, pa ne zaradi debilnosti voditeljev ali nastopajočih, ampak ker je dejansko bilo smešno.

Big up in upam da ni bila dobra le prva oddaja.

Brez odvečnega gobcanja, tole so filmi, ki so se mi po preletu programa zdeli vredni ogleda. Seveda vem da se bo zgodilo to kar se zgodi vsako leto, namreč da bom na koncu videl dva ali tri, če bom imel srečo…

In the Valley of Elah - Paul Haggis (Crash, Million Dollar Baby) se vrača s še enim “oscar material”…

This is England - tega sem že uspel doma pogledati do polovice; tragikomična zadevščina z neverjetnimi angleškimi facami (where do they get them?)

You, the living - zadnji film švedskega auterja Anderssona, na festivalu se sicer vrti njegova retrospektiva.

Belle de jour / Belle toujours - dve klasiki, najprej Bunuelova iz šestdesetih s prelestno Catherine Deneuve in še de Oliveirov hommage, oz. nadaljevanje z istimi liki.

I served the king of England - Novi film češkega mojstra Jiri Menzla.
Sem fan češke kinematografije, Menzla še prav posebej in tale mi ne bo ušel.

Boarding gate - francoski nu-noir s kultno Asio Argento, i liked what i read.

12:08 East of Bucharest - letos je veliko romunskih filmov, ki jih vsaj jaz na splošno ne poznam preveč dobro, tale obeta solidno post-tranzicijsko zabavo.

Premonition - še en francoski komični eksistencjalc, zanimiv se mi zdi, ker oni pač znajo operirat znotraj teh okvirjev (npr. Jeunet).

Glory to the Filmmaker - Takeshi Kitano raziskuje, dekonstruira in ponovno odkriva svoj filmski jaz. What’s not to like?

California Dreamin’ - tale film je že nekaj časa dostopen internetnim piratom, ker spoštujem zakonodajo, ga nisem dolpotegnil, se mi je pa definitivno zdel vreden ogleda. Mislim, romunsko-ameriško-španska koprodukcija z Armand Assantejem?!? Are you f… kiddin’ me, kdo pa tega ne bi hotel gledat?

Free Floating - ruska obešenjaška, malomestna pripoved v kateri se nič kaj dosti ne zgodi. Jap, rad mam take filme.

Empties - film ustvarjalcev Kolje, zdi se mi, da najbolj gledanega češkega filma ever. Verjetno vredno ogleda.

The Hunting Party - načeloma sem skeptičen, ko slišim za hollywoodsko produkcijo, ki se dogajajo v Sarajevu in whatnot, še posebej če v njej nastopa Richard Gere. Ampak tale se pa celo sliši zabavno…

The Mourning Forest - Japonska feel-good elegija, sodeč po prebranem. Plus nagrada v Cannesu.

Dance Party - kaj pa vem, včasih znajo bit ameriški neodvisni filmi prava odkritja. Letos imajo celo svojo kategorijo, tako da upam da se bo našel kakšen spodoben.

The Trap - še srbska različica nu-noirja, v postmiloševićevem Beogradu.

Paranoid Park - Gusu van Santu spet dogaja. Po opisanem mi tale film deluje kot izdelek Larrya Clarka. I’m interested.

Terror’s Advocate - Kdo je človek, ki je pred sodiščem branil Pol Pota, Mao Cetunga, Slobodana Miloševića, Sadama Huseina, Carlosa, Klausa Barbieja?

Exiled - stilizirana, johnwoojevska gangsteriada via Johnnie To. Spet nekaj kar bo lahko kopiral Tarantino.

Cargo 200 - v izboru je zato, ker sem dojemljiv za filme, ki jih je težko predalčkat.

Fay Grim - Hal Hartley, need I say more? Ok, gre za enega zanimivejših ameriških neodvisnih režiserjev, tole pa je ne-čisto-pravo-nadaljevanje njegovega filma izpred cca. 15 let (glavno vlogo ima ženska, ki je v prvem filmu zgolj fusnota).

Control - biografija Iana Curtisa, pevca legendarnih Joy Division. Režiral je A. Corbijn, sicer guru videospotov. Po mojem, a must see.

The Man From London - ne vem, res ne vem. Lahko da gre za čisto mojstrovino, al pa tudi ne.

Gardens in Autumn - zadnji film Otar Iosselianija, ki so mu tako kot Švedu Anderssonu pripravili retrospektivo. Sumim, da mi bo (oz. bi mi bil) film zelo všečen.

2 Days in Paris - Film režiserke/igralke J. Delpy, ki se bojda navezuje na, oz. nadaljuje zgodbo dveh Linklaterjevih filmov v katerih je igrala s Ethanom Hawkom - Before Sunrise in Before Sunset. Verjetno bolj za parčke and such.

The Darjeeling Limited - tut če jim projektor požre trak in gre vse skupi v tri punklce, ste lahko prepričani, da bom tale muvi slej ko prej videl. Gre za novega Wesa Andersona, katerega slineč fan sem odkar mi je pred oči prišel The Royal Tennenbaums.
Čak, čak, a ni tko, da se filme da dobit tut tko, zastonj, na enmu interwebu al kako se že reče…

Day Night Day Night - še en izvenžanrski izdelek, ki je obenem že kar preveč aktualen.

London to Brighton - pravijo, da gre za enega najboljših prvencev na angleških tleh v zadnjem času. Pa že…

Analog Days - ne, film nima nobene veze z muziko, če se je kdo vprašal. Gre za navaden film o navadnih ljudeh z navadnimi problemi. Zato bo kar primeren za zaključek seznama.

Priznam, obseden sem z xkcd, čemur verjetno botruje moj “eklektičen smisel za humor”. At least that’s what she said… :)

Ravnokar prebiram Making Money, ki se, kot večina njegovih knjig, dogaja v fantazijskem Discworldu. V svetu, ki ga nosijo štirje orjaški sloni na oklepu gigantske želve, Great A’Tuin, ki počasi plava po vesolju. Menda se gre parit, zato vsi upajo, da je samec… Knjiga je odlična, a zaradi pestre angleščine primernejša za spočite trenutke, recimo deževno nedeljo.


“The trouble with having an open mind, of course, is that people will insist on coming along and trying to put things in it.”
— (Terry Pratchett, Diggers)

Pogosto opažam, da so Wordpress blogi počasni kot hudič… Ne vem zakaj, a večina ljudi še vedno ignorira Wp-Cache, ki je nepogrešljiv Wordpress-ov vtičnik. Še tako močan server bo brez konkretne optimizacije strani prikazoval počasi, preprosto zato, ker je čas prikazovanja strani v veliki meri neodvisen od procesorske moči. Wordpress je stabilna platforma in velika večina poizvedb na podatkovni bazi (query-ev) je optimizirana oz. vsaj solidno indeksirana. Tu gre za milisekunde, kar se tiče procesorja… Problem je drugje. Spodobno napimpan Wordpress, med katerega štejem tudi p4b.nu, se ob vsakem prikazu strani poveže z zunanjimi storitvami in s tem obogati vsebino. Naš blog se tako vsakič poveže na Flickr, del.icio.us, Google Calendar in Google Analytics. Od teh storitev dobi odgovor in nato vse skupaj spremeni v obliko, ki jo razume vaš brskalnik (HTML). Vse skupaj je, seveda, precej počasno in odvisno od trenutne odzivnosti omenjenih storitev.

Nadaljuj z branjem: Optimize!…

Elevate, here we come…

// Mainfloor
dubstep / hip hop / grime / drum and bass / dark electronics
- Skream (Tempa, Big Apple, Disfigured Dubs / UK)
- Amit live (Commercial Suicide, Metalheadz / UK)
- Virus Syndicate live (Planet Mu, Contagious Records / UK)
- Oris Jay / Darqwan (Texture, Planet Mu, Tectonic / UK)
- Mary Anne Hobbs (BBC Radio1, Planet Mu / UK)
- Silent Wolf (Gravity, play.fm / A)
- Zvonko (disko404, elevate / A)
- Tagtool visual performance: Strukt (A)
*curated by Mary Anne Hobbs

// 2nd Floor
minimal / electro / dub
- 3 Channels aka Catz n Dogz live (Crosstown Rebels, Channels Records / PL)
- Andy Stott live (Modern Love, Planet Mu / UK)
- Simon/off live (Plainaudio, Winterstrand / A)
- Clara Moto live (Houseverbot, m3 / A)
- Alfred Gassenhauer & Rudolf Roschitz (komaFM, Shellbeach / A)

EDIT (27. oktober):

Na vhodu so talali čepke za ušesa, ker je res treslo, meddrugim tudi nosnice, zato sem po kakšni uri resnično premišljeval, da bi si jih zatlačil kar v nos. Celotna hala je velika približno toliko, kot ljubljanska Cvetličarna, a za spoznanje nižja in dobesedno sredi hriba, zato se zvok praktično ne izgublja. In ko enkrat v takih pogojih slišite dubstep, vam je jasno, čemu ves ta hype. Polovico zvočnega spektra sploh ne slišite, ampak čutite… Awesome. Mary Anne Hobbs je bolj selecta kakor DJ, saj raje evforično poskakuje kot mixa. Nasprotno pa so Virus Syndicate naredili res dober žur in celo zadevo dvignili kakšno stopnično in decibel višje. Skream je pa… wow. Mulc mixa, kot da je konec sveta in je hkrati avtor precejšnjega dela komadov v svojem setu. Sledil je Amit in s siletichem sva se drla kot dva otroka, saj je skakal iz dubstepa v drum’n'bass klasike in nazaj. Evo, še par fotk… slikal sem s telefonom, zato je kvaliteta bolj na psu.