Politična rušada, ki si jo je včeraj privoščil prvi mož vlade, me vedno bolj skrbi. Sprva sem bil navdušen, saj sta mi šla Zupan in Bručan blazno na jetra, namesto Božiča pa bi osebno raje pomahal v slovo Simonitiju ali Erjavcu. A dejstvo je, da ministri niso odstopili. Sicer so podali odstopne izjave, ki jih je premier sprejel, a v zakulisju je bila zgodba verjetno povsem drugačna. Janša jim je dal ponudbo, ki je niso mogli zavrniti. Zato so ga ubogali. Vsi trije hkrati, da bo hitreje mimo.

Na tiskovki je premier povedal, da so vsi trije ministri delali dobro, pošteno in odgovorno (zeeeh!), a da se pod takimi pritiski javnosti pač ne da normalno delati, zato je njihov odstop sprejel. Kaj!?! Prvič, če so sprejeli ministrsko pozicijo, jih pritiski javnosti ne bi smeli presenetiti ali ovirati in drugič, če so bili pritiski javnosti tako intenzivni, potem verjetno ni bil problem v javnosti, ampak v ministrih. Ministri so tu zaradi javnosti in ne obratno in če gredo ljudje na ulice, se vlada zamenja. To je bistvo demokracije.

Fino, super in fajn. Kje je pa dejanski problem? V treh letih, odkar nam vlada trenutna garnitura, je odstopilo šest ministrov, vsaj dva pa sta še resna kandidata za interpelacijo. To je 8 slabih odločitev od 15. In kolikor se spomnim, je to nezadostno. Janša tukaj ščiti izključno svojo kožo, rušada pa je meddrugim tudi demonstracija ogromne politične moči. Svoje slabe začetne odločitve, slabo vodenje ministrov ter pomankljiv nadzor nad njihovim delom je zakril tako, da je gnila jabolka pometal iz košare. Ob tem je bil seveda skrajno razočaran nad razvojem dogodkov, izpadel je velik frajer in dober vodja, ki zna ukrepati, ko je to potrebno.

Ljudje se ga še bolj bojijo, namesto, da bi se on bal ljudstva. Od osamosvojitve naprej si je želel ablast in naredil bo vse, da bo dobil še naslednji mandat. Verjetno se bo v kratkem poročil, sva ugotavljala s KruHom. Ker je dobro za ratinge.

Vsem je všeč ta plata. Meni še posebej. Za produkcijski duo Pepe Deluxé, skozi vsa ta leta pretežno preslišan, je to neverjeten testament odličnosti. Finca sta skupaj spravila pravo malo mojstrovinico, polno bizarnih rockovskih retro melodij, ki te že ob prvem poslušanju popolnoma zasvojijo, povrh pa je asortiman uporabljenih glasbil še bolj čuden kot letošnji kandidati za častno mesto slovenskega predsednika. Plata je izšla pri Catskills. Toplo priporočam.

Albumov paradni komad z naslovom ‘Mischief Of Cloud 6‘ ima zavnimivo video upodobitev - check out the drummer! :)

Veliko večino ostalih komadov loh poslušate na njuni uradni spletni strani.

Mal je blo treba počakat, da sem vse fotke dobil na kup, moral sem mal potežit Piškotu in Doroteotu in končno sta mi jih poslala. Sobota je bila drugi dan odkar smo uletel z dopusta in pod vtisom, da še vedno lahko nesem tolk alkota kot na čolnu, sem se presenečen zjutraj ob 6ih zbudil za zaveso na odru, nikjer več nikogar, razen par KUDovcev, ki so pometali dvorišče. Hm, očitno je meja tolerance v Ljubljani drugačna kot na Visu in me alko mal prej ugasne. No ja, do trenutka spoznanja, da bi se blo fajn mal nazaj držat, mi je blo na Bashmentu do jaja, folka je blo mucho, Elemental je fajn popokal z dubstepom, Headshigh in Stamina sta razplesala ljudi, nadaljevanje v dvorani pa je itak bilo samo reminder, da bo letos spet huda sezona. V nedeljo sta funk ponudila JAMirko in Ubu in moj čale je kar cepetal zraven in navdušeno pojasnjeval, kako so to komadi njegove mladosti. Se mi zdi da je viejo Ubujev fan že od Maribora, ko smo lani rolali na Breakbeatnikk prepartyu. In potem še koncert Murat in Jose z bandom. Men je blo zabavno, zabaven koncert, ideja z bandom je huda, Murat je na beatboxu spet razbil in zdej samo še čakam, da se lotimo spota. Kmalu baje.

Koliko stane nelegalno presnemavanje mp3-jev preko P2P omrežji? Nova študija IPI-ja je pokazala, da je direktna izguba približno 12,5 milijarde USD, kar nanese okoli 420 milijonov USD na leto v obliki davkov, službo pa naj bi zaradi piratstva izgubilo okoli 71.000 ljudi. Številke so, seveda, močno pretirane, ker je študija postavljena na slabih temeljnih predpostavkah. Predvideva namreč, da bi ljudje vso glasbo, ki jo brezplačno in nelegalno prenesejo preko P2P omrežji, v nasprotnem primeru kupili. Odličen komentar, zakaj stvar (meddrugim) ne drži vode, se je pojavil na Slashdotu:

If a high-school kid was a massive warez junkie and managed to accumulate 1.5 million dollars worth of pirated software, would the IPI consider that 1.5 million dollars worth of lost sales… from a kid with a maximum $2K-$3K a year income?

Doesn’t seem to me they’re looking at actual buying potential of the ‘offender’… just theoretical maximum revenue lost by the producer.

In kaj je rešitev? Glasbena industrija se bo pač morala prilagoditi novim pravilom in končno priznati, da so CDji predragi. Verjetno bi bilo še najbolj pošteno, da se broadband povezave za fizične osebe dodatno obdavči, tako dobljena sredstva pa dodeli artistom na čimbolj neposreden in pravičen način. Let’s face it - vsi, ki imamo širokopasovno povezavo, kdaj pa kdaj kršimo avtorske pravice in zato se mi zdi fer, da tudi kaj prispevamo in s tem dekriminaliziramo P2P file sharing. Z veseljem plačam dodatnih 10€ vsak mesec za prosto uporabo interneta. Ameriških broadband naročnikov je okoli 40 milijonov in če vsak mesečno plača 10 USD “davka na download”, znese to na letni ravni skoraj 5 milijard USD, kar je - po mojem mnenju -, tudi realen neposreden strošek P2P izmenjave datotek.

Industrija se bo morala slej ko prej sprijazniti, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Fenomen interneta jim je pač dodobra zagrenil življenje in skrajni čas je, da prilagodijo svoje poslovne procese, postavijo realne cene svojim izdelkom, na zlobne mrežne protokole pa začnejo gledati kot na priložnost - prodajni kanal z največjim potencialom. Izgubljena delovna mesta? Definitivno. A to je pač neljuba posledica tehnološkega napredka.

And so it goes…

Za Velo Gospo sem si izprosil par dni dopusta, tako da sva šla z Janjo na obisk do kolega Mareta, katerega foter je v Medulinu zgradil mogočen vikend, kupu pa je tud čoln, mal boljšo gumico s 25-konjskim Suzukujem. In Marko je čist padu v wakeboarding. Seveda je blo treba zadevo stestirat na lastni koži in takoj mi je postalo jasno, zakaj je padu not. Po mojem mnenju je zadeva še najbolj podobna boardanju po res lepem pršiču, in ker sem totalen fen le-tega, je jasno, da mi je blo hudo. Škoda edino, da ni blo mal boljšega čamca, ker se da čez val, ki ga dela, divje skakat.

Korčula - Arkada - Lumbarda - Chimichanga - Dim Sum - Vela Luka - Titus Brutus - Kanada - Štrikr - Vis - Monokl - Stončica - Budala - Karlovačko - Brač - Konoba - Pašnjak - Stari Grad - Fajitas Principales - Zlatni rat - Parangal - Hvar - Arkadena - Pakleni otoci - Joker - Harpuna - Špar - Punklci - Brad Pitt

Hvala Taco. Hvala Marvin.

Za vse ljubitelje še enega geekovskega pojava po imenu LOLcatz pa še par linkov. Samo v primeru, da ste “cat person”…

zombiekitten.net
OMG!!!4 lolcatz!44!!
LOLcatz
I can has cheezburger?

Če to ni dovolj, pa vpište v Google “lolcatz”.

In to na Trnfestu. Tako je, avgustovsko kulturno dogajanje bo na glavnem odru in pod njim tokrat popestril dobri stari RDYO Bashment s posebnimi glasbenimi gosti (domačimi in tujimi), “hands on” glasbenimi delavnicami ter vsesplošnim-nočnim-party-mashup rajanjem v notranjih prostorih KUDa.

Pri nas (še) ne tako prepoznavni zvoki dubstepa bodo uvodna tema sobotnega večernega dela z britanskim producentom, ki sliši na ime Elemental. Slednji sodi med vse bolj uveljavljene producente londonske dubstep scene z nekaj odmevnimi singli (in častnim mestom na Tayovem najnovejšem FabricLive mix CDju s komadom ‘Soulfire’), njegova specializacija pa vključuje tudi rabo Ableton Live programja - tako za produkcijo, kot tudi na eventih! Temačne zvoke bodo v nadaljevanju večera nadomestile afro/broken beat vibracije, s katerimi nam bo postregel londonski kolektiv Headshigh oziroma njihov predstavnik Duke Etienne. Na odru se mu bo pridružil nam vsem dobro znani MC Stamina s svojim vsestranskim vokaliziranjem in pozitivno energijo. V nedeljo se bo uvodni koncertni del Bashmenta odvijal v znamenju parole “FankaNamManka” oziroma posebnega JAMirko + UBU funk DJ seta, glavni del večera pa bo pripadel nastopu dvojca Murat in Jose s premiernim okušanjem njune nove plate, ki naj bi izšla konec leta. Na odru ju bo pospremil live band. Sweeeet.

That’s it? Ah kje. Dogodek bodo skozi celotno sobotno popoldne (s štartom ob 14.00) pospremile posebne delavnice, na katerih boste lahko prisluhnili fantom, kako pravzaprav počnejo to, kar počnejo - komponirajo in mešajo beate. Na prvem workshopu bodo Adam Wilson a.k.a. Elemental in RDYO produkcijski kolektiv Klasick (JAMirko, Pier, Tigor) skupaj prikazali nekatere osnove produciranja. Sledil bo še DJ workshop, na katerem bosta pa JAMirko in Pier zbranim PRVIČ spregovorila o tehnikah DJanja z obveznimi praktičnimi demostracijami njunih skilsov. FOLK, TEGA NE SMETE ZAMUDIT, zato planirajte zgodnje kosilo (ali pač zajtrk) in ne pozabite oddati svoje prijave na kontakt@radyoyo.si ali na vratih KUDa od 13. ure dalje v soboto. Udeležba, fkors, brezplačna.

In na koncu še nekaj vrstic o sobotnem dvoranskem delu, ki se bo začel ob 22.30, torej po live nastopih. Z Marvinom se bova pridružila četici DJ-jev, bi bo poskrbela za nočno aerobiko. Pričakujete lahko vse od hip-hopa, brokenbeata, drum’n'bassa pa do reggaeja, funka, itd. Prime-time bo seveda pripadel JAMirku in Pieru, ki napovedujeta all-styles drum’n'bass set. Vsakemu kadilcu, ki bo v dvorani zdržal pol ure brez čik pavze, izpolnimo glasbeno željo! ;)

Ostale informacije, muzika, itd.:
> Summer Bashment info na radyoyo.si
> Elemental in Headshigh DJ seti na naših .podcast straneh
> zadnja stran flyerja
> naš napovednik za podroben line-up

Busy vikend torej… D O N O T M I S S I T!

Glede na to, da vas verjetno veliko misli, da nas zanimata samo čudaška muska, neumne ameriške serije in h4xxz0r trikovi, sem se odločil popisati dve knjigi, ki sem jih prebral v zadnjih dveh tednih in sta se mi zdeli vredni parih besed. Sicer sem se obenem nameraval spustiti v razpravo o contemporary literarnih stilih, ampak se mi v temle bednem sobotnem jutru res ne da.
Prva kniga torej, gre za literarni prvenec 35-letnega francoskega srednješolskega učitelja (J.M. Erre), ki si je nekega dne očitno rekel, da bi rad bil pisatelj in se lotil dela. Knjigi je naslov Pazite se psa (že tako sumljivemu naslovu dela družbo še nekoliko neposrečeno oblikovana naslovnica, ki da na prvi pogled misliti, da imate opravka z otroško pobarvanko ali pa zbirko ugank). Vendar pa je knjiga pravo presenečenje - duhovita, žmohtno napisana in v pravi maniri sodobnih francoskih avtorjev že kar perverzno cinična. Sicer ne v trendy stilu houllebecqouvskega neo-nihilizma ali pa beigbederjevske odtujenosti, zaradi obilice hudo čudaških karakterjev in njihovih interakcij veliko bolj spominja na Jeunetov film Amelie - vseprisoten topel občutek je konstantno ironiziran s človeško neumnostjo. Poseben pa je tudi stil pisanja, knjiga je namreč v celoti sestavljena iz odlomkov dnevniških zapisov, pisemskih dopisovanj, obvestil na vratih ipd. - zelo postmodernistično(…), skratka.

Druga knjiga je pravo nasprotje prve. Po formi gre za klasičen roman izpod prstov priznanega japonskega pisatelja Harukija Murakamija, branja pa sem se lotil iz precej banalnega razloga…všeč mi je bil naslov - Kafka na obali. Všeč mi je bil tudi stil, nekakšna japonska verzija južnoameriškega magičnega realizma, prepletena z zahodnjaškim racionalizmom in logičnim razmišljanjem (sicer moram priznati, da bi preživel tudi brez psihoanalitičnega simbolizma, ki je prisoten čez vso knjigo). Še bolj pa mi je bila všeč, zaradi (bral sem jo namreč takoj po zgoraj opisani) odsotnosti vsakršne ironije, kar je, če malo razmislim, precej impresivno za roman, ki ima 600 strani in v katerem se kot karakterja pojavita med drugimi tudi Johnnie Walker in Colonel Saunders. Res je, da bi lahko bil krajši za kakih 100 strani - avtor po mojem mnenju vmes nekoliko opeša - še vedno pa gre v vseh pogledih za dobro knjigo, ki se je ne bi bal priporočiti vsakemu, ki je svojo racionalnost vsake toliko časa pripravljen podrediti nedoumljivemu.

V poletnem pomanjkanju serij (no, sej ne v resnici) me je Brt usmeru na novost, American Body Shop. Serija je 20 minutna komedija, posneta v stilu Office-a (kar pomeni, da je sicer igrana, igralci pa se obnašajo, kot da nastopajo v dokumentarcu, če kdo slučajno ni gledal Office-a).

Dogaja se nekje na ameriškem jugu, karakterji so vrhunski, meni osebno zmaga Luis iz Peruja s svojim nerazumevanjem angleščine v stilu “Que?” in podobnimi šalami na račun Mehičanov (seveda ne ločijo Mehike od Peruja). Pa tud ostali stereotipni rednecki ga s svojo ignoranco čist zmagajo.

Serijo definitivno priporočam, sploh vsem fanom Office-a. In močno upam, da se bo prijela tko kot Office, da se ne bo končalo pri prvi sezoni.

Za konec pa še joke iz drugega dela:

Rob: Women are like combustable gases. Not inert.